Watch Dogs: Legion - družno v bitko za svóbodo plitko

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Watch Dogs: Legion – družno v bitko za svóbodo plitko

 

Kolikor v opisih nerad izpostavljam lastne preference, moram priznati, da mi v seriji Watch Dogs ni všeč poudarjanje širine in količine ter dokajšnja plitkost, ki iz tega izvira. Vse, česar se lotiš v treh doslej izdanih delih te tretjeosebne potuhnjensko-strelske akcijade, ki se odvija v bližnji prihodnosti, je obtesano do najosnovnejših sestavin in ne terja dosti spretnosti. Po tem se Legion ne razlikuje bistveno od ostalih Ubisoftovih iger v odprtih svetovih, kjer marsikdaj šteje nametavanje z lopato in ponavljanje utečenega. Toda novi Watch Dogs odstopa v še večje poenostavljanje in ponavljanje tako svojih kot žanrsko utečenih prijemov.

Po drugi strani pa bi bilo vseeno nepošteno reči, da je Legion slaba igra. Misije je mogoče opraviti na več načinov, zgodba je solidna in se pokriva z igranjem, obstranskega početja in skrivnosti je dosti, vzdušje pa je izvrstno. Dokler ne pride Cyberpunk 2077, ne bo igre, ki bi nas tako plastično prestavila v futuristično velemesto. Visoke tehnologije polni London, kakršen utegne biti po mnenju avtorjev čez deset let, je odprt in živahen, dan prehaja v noč in tedaj pakistanska, khm, britanska prestolnica zasije v neonskem žaru, vmes se ulije dež, med znamenitostmi, kot so ringlšpil kolo, znameniti londonski most in Westminstrska opatija, gomazi pešcev in po ulicah se vijejo kolone bodisi avtomatiziranih bodisi človeško peljanih vozil, ki jih lahko po čefurijadsko odtujimo. A prisvojiti si je moč tudi ljudi, in to je ključna Legionova izgruntavščina, kakršne doslej v tovrstnih akcijadah nismo videli. Pa četudi ravno ta doda še več širine in odvzame dodaten reženj globine.

 

Vožnja in srce na levi

Ker v globaliziranem svetu ni ovir, se robinhoodovska hekerska skupina DedSec iz ZDA, kjer je delovala v prvih dveh Čuječnih dogah, razširi v London. V britanski metropoli namreč oblasti izvajajo vse strožji nadzor nad prebivalstvom, sodu pa izbije dno teroristični napad na parlament v režiji nekih novih neznancev. Odgovornost za dejanje pristane na plečih novoustanovljene veje DedSeca, ki si mora oprati ime in hkrati pomagati meščanom. To bo storila z opravljanjem glavnih in stranskih misij, osvobajanjem predelov Londona ter mešanjem štren javno-zasebnemu partnerstvu, kot se fino reče običajno koruptivnim povezavam med občinarji in privatniki. V naši prestolnici česa takega kakopak ne poznamo, de?

V skladu s prej omenjeno zasnovo pripoved tokrat nima pravega glavnega lika, kot je bil mrkogledni Aidan v enici. Po DedSecovem oporišču v bondovski kleti lokalne pivnice in na videopovezavah sicer postava nekaj stalnih patronov, ki pehajo štorijo naprej in delijo naloge ter razlage. A pravzaprav so osrednji liki negativci, ki simbolizirajo vse, kar je in v bližnji prihodnosti bo narobe z Londonom. Noro izvirni tile tehnološko-črnoborzijanski zlobci niso in posebej nepredvidenih dogodkov ne prispevajo, je pa skoznje napletena štorija vseeno napeta, predvsem pa aktualna, relevantna in politična. Upam, da se od evropsko-kanadskega Ubisofta, kjer je pred kratkim odmevnila afera o spolnem nadlegovanju, ne nadejate v desno obrnjene agende. V Legion predstavo vodijo nebele ženske, kar me osebno ni motilo, čeprav na trenutke deluje posiljeno, sporočilo o trku Dobre Svobode in Slabega Totalitarizma pa je pisano na kožo liberalni opciji. Samo povem, da ne bo potem onesveščanja in pene na ustih.

 

Prašičjeglava četica koraka

Prisvajanje ljudi, torej. Takole je s tem. Potem ko ustvarimo prvi lik in na londonskih ulicah v okviru zgodbe naberemo jerbas začetnih pristašev, lahko z mobilnikom vpogledamo praktično katerega koli mimoidočega in ocenimo, ali bi bil koristen član odprave otoškega zmaja. Nato pristopimo k njemu in ga povprašamo, če bi bil pripravljen pomagati killersko kulerskemu DedSecu v boju proti groznigrozni tiraniji. Odgovor je navadno pritrdilen, če smo le v zameno pripravljeni opraviti kakšno malenkost, denimo kaj prinesti oziroma komu zavdati. Nato se oseba vključi v našo tolpo in jo lahko uporabljamo po mili volji. Če nismo na sovražnem območju ali nas ne preganja policija, aktualni lik preprosto zamenjamo z novim, bolj ali manj primernim za dano situacijo.

Izbira človekov je ogromna in cele ure lahko pokemonsko nabiramo pripadnike raznoraznih poklicev. Uniformiranec je iz daljave neviden stražarjem, anarhist je neobčutljiv na solzivec, bolničar povzroči, da so onesposobljenci hitreje spet na voljo, špijon ima orožje z dušilcem in hiter avto … Z osvobajanjem področjih je moč odkleniti specialne like, kot je čebelar, ki upravlja z rojem robotskih pikalic, prisvojiti pa si je moč tudi sovražnike, če jih ne ubiješ in jih poiščeš pozneje, ter betežne penzionerje brez prednosti. Poleg tega je tu erpegejski seznam opreme in njenih nadgradenj, dostopen vsem operativcem. Na njem so elektrokucijska rokavica, raziskovalni ali morilski pajek na daljinsko upravljanje, bombaški trot, izklapljanje sovražnih dronov in prevzemanje nadzora nad njimi, avtomatično zakrivanje onesveščencev ter umrlih …

Povsem na nas je, kakšno kombinacijo si omislimo, katera oblačila navlečemo osebi in v katero misijo jo popeljemo. Všeč mi je, da se ta odprtost ujema s poanto zgodbe, da torej ni “ludonarativne disonance”, torej razkola med smislom pripovedi in igralnim pristopom, ki jo je pisec Legionove zgodbe Clint Hocking že pred leti zapazil v naslovih, kot je Bioshock. Tam je bil protagonist v zgodbi nesebičen, med igranjem pa ravno nasprotno. Čuječne doge takšnih težav nimajo.

 

Jaz, Veliki brat

Prisvajanje podložnikov, ki bi bolj pritikal RPG-igram in strategijam tipa XCOM, je za tretjeosebne akcijade nekaj svežega. Po eni strani drži, da bi lahko vse misije opravil s peščico likov, saj imajo nekateri mogočne naprave in sposobnosti. Rrecimo tovornega trota, s katerim takoj prečkamo sleherno ograjo in se parkiramo sredi sovražnega območja. A kje so tu zabava, nepredvidljivost in zanimivost? Vic je v tem, da so zadolžitve zvečine pregibne in prilagodljive kateremu koli poklicu ali pristopu, zato jih je domala greh oddelati na en in isti način. Lahko uletimo kot rambo in vse postreljamo ter poženemo v luft, lahko se gremo nindžo ali pa se sproti prilagajamo okoliščinam. Vdelan je tudi tepež, kjer se je treba izmikati, udarjati in prijemati.

Osebno mi je bilo najbolj vzdušno delovanje z razdalje, kjer sem tiholazil med zakloni (sence in zvok ne igrajo vloge), nasprotnike onesveščal od zadaj, s telefonom skakal med kamerami in računalniki, s PC-jev dolstegoval podatke in dostopne kode ter na okolico vplival z daljinsko krmiljenimi pajki in troti. Vidiš, Samo Ribič, niso še pozabili nate! Le nekajkrat sta vožnja dronov in pajkovsko potikanje obvezna. Žal velja nasprotno za hekersko miniigro, znano iz prejšnjih dveh delov, kjer v 3D-prostore obračamo kretnice v vnaprej določenih krogih, da signal steče po utorih. Te Pipemaniji podobne miselnice je preveč in je sčasoma že res tečna, sploh če te srbi prst na petelinu.

Igra povsod poudarja svobodo. Če ti je strelsko prelahka, daš težavnost na hard in se capinov lotiš z žebljarico, ali pa si zadaš cilj, da te ne bo nihče opazil in ne boš nikogar ugonobil ali uspaval. Za nameček je vdelanih kup alternativnih prijemov, ki jih izgruntaš sam, na primer da na avto montiraš strelskega trota, ki nato sam rešeta po zasledovalcih. Zaradi odprtih dodatnih aktivnosti, kot so metanje pikada, risanje grafitov, dostavljanje paketov, žlampanje piva in nabiranje dodatnih informacij za zgodbo, misij, ki so skrite in se sproti pojavljajo med vozakanjem po Londonu, ter množice oblačil ter mask, med katerimi je tudi značilna prašičja, pa imaš občutek, da Legija nenehno streže z nečim svežim. Le da v bolj kompaktnem in obvladljivem paketu kot Assassin’s Creedi, saj zemljevid ni tako orjaški.

 

Složno in na horuk

Vse to je zvečine čisto zabavno, se pa začno Watch Dogs opazno ponavljati že na polovici dvajseturne štorije, kaj šele, če greš iskat in opravljat prav vse, kar odprti London nudi. (Večigralstva za zdaj ni, dodati ga nameravajo decembra.) Z vojstvom sem se globoko v igri spopadal domala enako kot prve ure, še več, odpravljal sem jih celo lažje, saj njihova oprema po naprednosti ni sledila moji, obnašajo se pa itak precej butasto. Tepež bi lahko bil recimo bistveno bolj dodelan in smešno je, kako neproblematično golorok prefukaš do zob oboroženega stražarja v oklepu. Namenoma preprosti so takisto hekanje, dronovstvo in pajkovstvo ter “detektivsko” rekonstruiranje prizorišč zločina v slogu Witcherja in Batmana. Sliši se blazno holmesovsko, vendar ne počneš drugega, kot da stopaš k vročim točkam in pritisneš gumb, nakar si deležen AR-filmčka, položenega na prizorišče.

Pravzaprav je dobra prispodoba za ves Legion njegova hitra, povsem arkadna vožnja. Z igračkastimi avtočki, motocikelčki in motornimi čolniči pičiš kakor sneta sekira ter razbijaš vse pred sabo. Videz metropole je sicer fantastičen, zlasti če imaš sistem, ki podpira sledenje žarku (ray tracing) in podobne grafične naprednosti. Tedaj se oči medijo že med samim gibanjem po med številnimi turističnimi znamenitostmi in gromozanskimi neonskimi tablami, ki mečejo vzdušno svetlobo. A prej kot na polovici zgodbe se London pretvori v nekam rutinsko kuliso, polno nekam rutinskih ciljev. Še dobro, da so zgodbene misije dokaj razgibane in iz plitke osnove iztisnejo presenetljivo dosti. Vseeno čez nekaj ur vidiš vse, kar zadeva nudi, nakar gre le še za majhne permutacije na rovaš drugih likov in opreme, ki ne doprinesejo globine in kompleksnosti. Fino za neobvezno, marsikdaj poniglavo sprostitev, in če ti je to dovolj, boš Legijo obrajtal. Za izziv in globino pa raje počakaj na Cyberpunk.

 

ZVRST: akcijska pustolovščina
AVTORJI: Ubisoft Toronto
ZALOŽNIK: Ubisoft
SISTEMI: PC, PS4, XBO, PS5, XBSX
IZID: IZŠLO 29. 10. 2020

OCENA: 7/10

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.