Tony Hawk’s Pro Skater 1&2 – sokol je vstal iz pepela

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Tony Hawk’s Pro Skater 1 + 2 – sokol je vstal iz pepela

 

A če sem kdaj skejtal? Lepo vas prosim! Moja rudarska gorostasnost, kjer je težišče telesa radi nezgrešljivega vampa, eeem, gonad epske velikosti pomaknjeno naprej, ni niti malo primerna za kotaljenje na koleščkasti dili. Kaj šele, da bi z njo kunčje poskakoval in se dričal po ograjah. Omenjene epske gonade bi tedaj utegnile utrpeti epske poškodbe, kar mi ni nikdar pretirano dišalo.

A če sem kdaj igral Tonyja Hawka? O, to pa! V navideznem svetu, kjer so se skejterji od leta 1997 naprej na prvem PlayStationu naprej pehali samodejno, se drajsali po robovih in se pet metrov v luftu grabili za alllstarke, sem se dobro znašel. Prvič zato, ker je bilo moč zvijače izvajati s preprostimi kombinacijami smeri in gumbov, kar mi je bilo domačno še iz Street Fighterjev in Mortal Kombatov. In drugič zato, ker je bil sistem dodelan in precizen kot le kaj, igranje pa privlačno in usmerjeno v tisti tako zmikljivi, a hkrati domačni moto.


Saj se spomniš Skladišča, nabiranja črk S-K-A-T-E, truda za skok do videokasete? Se? Potem je grafično in tudi notranje prenovljeni Tony Hawk’s Pro Skater 1 + 2 zate, razen če poveličuješ preteklost kot edino pravo. Se ne, ker zadeve sploh nisi igral, a se ti hitropotezna, napeta skejterščina sliši privlačna? Hja, potem je grafično in tudi notranje prenovljeni Tony Hawk’s Pro Skater 1 + 2 zate. Samo še eno grem, potem pa dovolj.


Pikčast od pik, lisast od padcev

Z zgodbeno podlago in podobnimi obtežitvami si Tonček Sokolov ni mazal rok v devetdesetih in tudi zdaj si jih ne. Preprosto izbereš skejterja, pičiš v dano stopnjo in se začneš afnati. Paket THPS1+2 se docela osredotoči na poarkadeno, pa vendar v dosti pogledih prepoznavno in venomer vzdušno rolkarsko izkušnjo z nizanjem trikov za točke. Slednje so bog in batina, dobivaš pa jih tako, da tvoriš zaporedja atraktivnih potez, ne da bi se tal dotaknila vsa štiri kolesca rolke istočasno in ne da bi padel.
Skočiš recimo v luft z rampe, se zasučeš v zraku in zgrabiš rolko, nakar pristaneš na dveh kolescih, se lovivši ravnotežje odpelješ do ograje, skočiš nanjo, spet dričajoč zabalansiraš do kraja, skočiš dol … in zaključiš niz za malho točk oziroma se med rezgetom navijačic zložiš po tleh kot vreča cementa. Ponavljanje gibov prinese manjši izkupiček, zato ti je zmerom v interesu raznolikost. Ta se poveča z odklepanjem novih potez za interno valuto, ki jo takisto porabljaš za kozmetiko v slogu majic, gat, prevlek za skejt in podobnega. Izkušenjske točke pa bodisi vnaprej priskrbljenega (Hawk in kompanija) bodisi lastnoustvarjenega rolkarja okrepijo na raznih pričakovanih področjih, kot so hitrost, ravnotežje in tako naprej.

Tako kot včasih? V resnici ne

Igralna zanka je s tem vzpostavljena. Na eni strani naprej vleče odklepanje nabito polnega skladišča stvari in opravljanja ciljev ter izzivov, na drugi pa vse večja spretnost. Bolj kot premiki prstov skozi tisočere ponovitve prehajajo v mišični spomin, vse bolj običajne so poteze, ki se zdijo na začetku znanstvena fantastika. Čez nekaj dni po pristanku samodejno delaš manuale, se pravi gibanje po dveh kolescih, ki jih je uvedel THPS2, ob vsakem flipu dodaš prijem deske, do rampe se ne pelješ naravnost, ampak se oddričaš po robovih, ki vodijo do tja … Takrat že pošteno uživaš v natančnem, do šalabajzerjev neodpustljivem sistemu, in si že nemalo odklenil, pa četudi z goljufanjem.
THPS1+2 namreč istočasno meri na (stare) mojstre in začetnike. Slednji lahko brez pretiranih kazni vključijo bergle, kot sta nezmožnost padca in samodejno držanje ravnotežja, in preprosto uživajo. Kdor je preveč ponosen oziroma čistunski, pa gre noter na stari način. Takšni so edini, ki lahko opravijo določene izzive in se pomerijo na spletnih lestvicah. Vsakdo z minimumom spretnosti pa lahko odklene sleherni nivo v igri in spozna divote legendarnih prizorišč, kot sta Warehouse in Streets iz enice ter Skate Heaven, NY Streets in Mall iz dvojke. In to z novodobnimi dobrotami! Kdor čisla spomine, bi sicer utegnil postati živčen ob popravkih, kot je recimo spojitev nakupovalnega središča v neskončno zanko (ko prideš do konca, greš od začetka). Ampak meni se ni zdela niti ena novost mimostrelna. Še kakšno več bi lahko udejanjili, saj je kaotični Downhill Jam enako tečen, kot ga imam v glavi, bonusni Chopper Drop pa enako bledikav.


Ujede letijo visoko

Nisem prepričan, da je THPS1+2 sploh namenjen tistim, ki dotični igri malikujejo v nespremenjeni obliki. Predelovalci namreč niso pošraufali le grafike, ki celo na bednem Xboxu One S teče s stalnimi 60 sličicami na sekundo in je videti povsem sodobna, marveč so poskrbeli še za marsikakšno bolj ali manj subtilno spremembo. Občutek pri igranju ni povsem takšen kot na PS1, marveč je bližji novejšim delom, zlasti trojki, in privzeto je nabor potez vzet zlasti iz THPS2. Tudi glasbena podlaga, dasi udarna in polna uspešnic, ni povsem enaka, saj se RATM, Bad Religionu in Anthraxu pridružijo sodobniki Machine Gun Kelly ter Zebrahead.Ampak to ne more biti merilo odličnosti. Retrofriki naj pač zakurblajo izvirnik, ki jim ga iz srca privoščim, sodobna publika in nepicajzlasti nostalgiki, ki jih žeja po odlični športni arkadi, pa naj THPS1+2 nikakor ne spregledajo. Naj se gredo lov na rekorde in odklep vsega, kar ima igra ponuditi (in tega je za 45 EUR ogromno!), uživancijo na vse bolj prostranih nivojih s kupom skrivnosti ter opcijskih opravil oziroma kreacijo lastnih skejterskih parkov v urejevalniku, ki jih je mogoče deliti s skupnostjo. In še nekaj udarnega je notri: tekmovalno večigralstvo po spletu, ki pozna tako nedeljski kot rangirani način s sedmimi kategorijami (lov na rezultat, izvajanje kombinacij za grafitiranje okolice, H-O-R-S-E …), ter za nameček še lokalnega za dva na razdeljenem zaslonu. Ta sicer vsebuje le dve kategoriji, Tag in H-O-R-S-E, ampak zabavnost ob skledi čipi čipsa je nepopisna. Torej, sprašuješ me, če sem kdaj skejtal? Ne, in ni mi žal, saj imam (spet) Tončka Sokolova!

ZVRST: športna simulacija
AVTORJI: Vicarious Visions, Beenox
ZALOŽNIK: Activision
SISTEMI: PC, PS4, Xbox One
IZID: IZŠLO 4. 9. 2020

OCENA: 9/10

 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.