Super Mario 3D All-Stars ― pot spominov in skakalništva, tek trojke

Je slišal en Kavbojc za žurko v Jazbini,
kjerkoli je čaga, se zraven prislini.
Se zbira ekip'ca, odprtih so glav,
bo kakšno zapisal, še sam pridodal.

Zdaj se podpiše kot Matic Jeraj,
čitaj naprej, da imel bo za čaj.
To pot v grad gre, na morje, na Mars,
tule rivju je za:

 
Super Mario 3D All-Stars ― pot spominov in skakalništva, tek trojke


Če slučajno bivaš pod kamnom, ti povem, da letos Nintendova najprepoznavnejša maskota Mario obeležuje petintrideseto obletnico. Žurke v teh virusnih časih pač ni, a si jo boš zlahka organiziral sam z vsemi bonbončki, ki prihajajo k nam iz kjotske tovarne sanj (in odličnih iger) ter segajo od plišev, legic in razširjenoresničnostne dirkalnice Mario Kart Live: Home Circuit do Super Mario Bros 35, ki je hecna večigralska zadevščina v stilu Tetrisa 99. Med najbolj udarnimi je cvetober predelav s starejših sistemov, njegov prvi znanilec pa je Super Mario 3D All-Stars za Switch. Gre za zbirko treh odličnic, ki so ob prvotnem izidu prestavljale mejnike in na novo začrtavale smernice ploščadarstva.

Dandanes smo že kar malce vajeni takšnih in drugačnih podpasnih marketinških for, ki znajo zamoriti moderne splovitve igrovja. Kravatarji morijo z mikrotransakcijami, nategunskimi early accessi, pohlepnimi kampanjami na Kickstarterju in sličnimi prijemi. Tudi All-Stars ima nadležno zanko: na voljo bo le do konca marca 2021, nakar ga bodo umaknili tako s polic kot iz digitalne štacune. Za nameček so ob izidu ustvarili umeten občutek pomanjkanja in so potrošniki mrzlično nabavljali po dva in več kosov. Očitno se je splačalo, saj se je zbirka zavihtela v sam vrh letošnjih prodajnih seznamov, tik pod Animal Crossing in toaletni papir iz Hoferja. Ampak ajde, pustimo cenene tržniške prijeme zlobnih kravatarjev in si izperimo kiselkast priokus z grgranjem čorbice iz treh žlahtnih sestavin, trojice 3D-platformijad par excellence.

 

64 razlogov za ljubezen

Le dvoje se lahko pripeti, ko prispeš v svet Maria 64, klasike z Nintenda 64, ki je niz daljnega leta 1996 popeljala v tri dimenzije, za vedno spremenila skakalniški žanr in neizmerno vplivala na 3D-igre nasploh. Če ti je ravno pričelo poganjati obrazno dlačevje, se boš znašel pred pisanim, a precej neimpresivnim gradom. Če pa si odraščal v devetdesetih ob Nintendu, bodo občutja usekala instantno. Vabilo princeske na torto znaš na pamet. Glej dva-de sličice dreves! Dobri stari tlakovci pod nogami, vse imaš preštete. Tamle je mostiček nad grajskim jarkom, že vidim duri, škriiiiip ... Mamma mia, doma sem!

Torta iz pisma je bila seveda laž, saj je večni nadzlobnež Bowser zasedel grad ter podjarmil živelj z dekletcem vred. Mario brž pogrunta, da je trdnjava, katere sobane, kleti, stolpe in dvorišča prosto raziskuje, le odskočna deska za številne naloge. Slike na stenah so namreč čarobne duri, ki ga popeljejo v petnajst tematskih svetov, koder bo moral zbrati 120 zvezd moči. No ja, srečoma ne bo potreboval vseh, a pravi zagrizenec jih bo bržda napaberkoval še petič …

Nekaj zvezdic je skupnih vsem področjem. Tako v vsakem najdeš šefa, osem rdečih ter stotero zlatih novčičev, ostalo pa so domiselni izzivi vseh vrst. Nivoji so odprta igrišča, kjer zlepa ne zmanjka početja. Tisti prvi je gotovo vsem najbolj vtisnjen v spomin in ko zopet odskačeš čez zelenico, se izogneš psu na verigi, ugonobiš par bombic, se izstreliš iz topa ter naposled priplezaš do vrha, je občutek res prijeten. Fino se je takisto spustiti v piramidio, mozgati ob nivoju s stikali za nižanje in dvigovanje gladine, pa izpuliti zvezdo iz krempljev jastreba, kjer imaš več možnosti. Na tebi je, da se odločiš, če boš s kapico s krilci poletel v luft in pograbil skakalno škatlo ali zajahal puščavski tornado. In ne pozabimo na reševanje malega pingvina, dirkanje ter potapljanje v razbitine ladje ob enem najbolj sproščujočih štikelcov nasploh, Dire Dire Docks, balzamu za dušo.

Pri tem dodobra izkoristiš Mariev nabor veščin, ki segajo od trojnega, dolgega in peštalnega skoka ter premeta nazaj do začasnih posebnih moči, ki mu omogočajo neranljivost, frčanje ter hojo pod vodo in skozi zidove. Vrlo razgiba(l)no! Le pripravljen moraš biti na starošolsko zafrknjenost, zaradi katere bentiš ob (pogostih!) zgrešenih skokih, ki te vse prevečkrat pahnejo na začetek nivoja z življenjem manj. Živčki so na preizkušnji in switcheva prenosnost zna botrovati raztreščeni konzoli namesto le razkrehnjenemu joypadu. Tudi zato, ker kamera in nadzor kažeta leta. Mario je napram modernejšim igram okoren in ima hecno širok obračalni krog, izzivi pa kljub temu terjajo natančnost. Mali analogni gobici na joyconih ti nista v pomoč in vprašaš se, kako nam je špilanje uspelo na predelavi z DS-a, kjer je bil premikanju namenjen križec. Kamero sicer lahko vrtiš, a ne povsem prosto, občutek za prostor ter globino pa nista najboljša. Otežena sta že branje tabel in čvekanje!

Ajde, zgodnji 3D-špili se praviloma niso najbolje postarali, a pisana podoba štiriinšetdesetice ne deluje pretirano zgubana. Poudariti je treba, da to ni konkretnejša predelava, zgolj emulacija. Črni robovi niso le ob straneh, temveč tudi zgoraj in spodaj, kar je ob celozaslonski 4K-gloriji, ki jo je moč doseči na peceju, milo rečeno razočaranje. Pa sličice na sekundo, ajme, le trideset jih je! Tudi izboljšave, zemljevid in dodatnih 30 zvezdic iz različice z DS-a boš iskal zaman. Težavice se naberejo in za retro-trip ali sekretno speedrun seanso je tole v redu, gotovo pa je Super Mario 64 najšibkejši člen zbirke. Srečoma gre od tu le še navzgor!

 

Žarek sonca in brizgalna brizga

Okrog Mario Sunshinea z Gamecuba so se vselej kresala mnenja, toda gmajna si je bila glede izbire prizorišča enotna. Otoček Delfino ima resda manj raznolikosti kot pravljična dežela onkraj devetih gora, saj je vse obmorsko in počitniško. Toda kdo ne mara lesketajočih peščenih plaž, (najbrž deviških) koktejlov in ogrlic iz cvetja? Koj je jasno tudi, da bo delež zgodbe glede na Maria 64 povečan, saj se špil prične z animirano uvodno špico nalik zgodnjim Pixarjevim filmom. Ko Mario s klapo strmoglavi na otok, se izkaže, da je v tropskem raju frka, saj junakov temni dvojnik naokoli šprica pisan močefit. Vodovodarja zamenjajo za zlikovca in pristane v kehi, nakar mu naložijo čistilsko družbenokoristno delo. Barviti grafiti so pregnali sijajčke, zvezdam podobne artefakte, ki privlačijo sončne žarke. Ugani, kdo jih bo moral zopet zbrati, da odgrne plašč teme, v katerega je bil odet otok! Kajpak bo spotoma razkrinkal hudodelca in ne bo zaspal, dokler se ne bo prebil skozi nadležno Corono. Ehm, tako preroško se pač kliče vulkan, ki na pisan kraj meče zloveščo senco.

Po Mariu 64 je potrebnega kar nekaj privajanja. Ni le nadzor precej modernejši, s prosto kamero vkup. Tudi nabor sposobnosti je drugačen, saj ima brkonja nahrbtnik, ki mu omogoča špricanje vode, kratko lebdenje in še marsikaj. S tem se korenito spremenita občutek in pristop. Dosti vodenja za rokico ni, tako da se moraš sam priučiti naprednejših prijemov. Namig: brizgni vodo predse in se nato supermansko vrži v lužo ... Naenkrat postane pičenje skozi nivoje še za odtenek bolj užitkarko, predvsem pa urnejše.

Nivojev je manj kot poprej, vendar so pošteno razgibani in naphani. Na meniju so plezanje po hrbtu ogromnega letečega ptiča iz peska, šprinterske dirke čez drn in strn, tekmovanje v velikosti lubenic, kjer velikanko kotališ naokoli, vožnja z vlakcem smrti in raketiranje ogromnega robotskega Bowserja, medtem ko gasiš plamene in detoniraš bližajoče se izstrelke. Sledi reševanje sončnic, ki jim monstrumi pod zemjo grizljajo korenine, dirkanje po vodnem kanalu s preprekami z lignjem namesto vodnih sani in še in še domiselnih podvigov. Dopade se mi, da te špil jasneje vodi do Sijajk, tudi s tablami. V Super Mariu 64 si namreč prepuščen sam sebi, edini namig pa je besedna zveza na začetku v slogu 'nekje v oblakih …' Tudi bolj postranske zbiralniške nalogice sekajo, saj umivaš ali gasiš goreče tipčke, iščeš pare grafitov ... Šefovsko pa se Sunshine izprsi že ob prvem glavarju, Peru Piranhi. Najprej ga je treba zbuditi iz spanca z vodnimi balončki, nato pa ga sklatiti z neba ter mu napolniti trebuh z vodo, da postane ranljiv. Zapovrh lokalne šefetine srečuješ preoblikovane. Gosenico je najprej treba zbezati s stolpa tako, da z ogledal katapultiraš kljunaše, ob naslednjem srečanju pa zalivaš rože, ki jo prevračajo.

Idej in mehanik je ogromno in večinoma je špilanje res v užitek. Med drugim zato, ker je bil Sunshine deležen malce več popravkov in teče celozaslonsko. Tako izgine prenatrpanost, ki je na katodnikih pestila original, špil pa zasije lepše kot kdajkoli prej. Saj ni vse rožnato, ostaja peščica zameric in hroščev. Zgodi se, da Mario pade skozi premikajoče se platforme, denimo ko skače po vrtečih se ladjah v zabaviščnem parku. Pa tudi kamera ni perfektna in občasno pobezlja, dočim merjenje z vodno pištolico bremza sicer tekočo akcijo in bi lahko bilo bolj natančno. A celokupno gre za uživantski naslov, ki je nenavadno sodoben in pod pisano podobo skriva trdojedrno zafrknjenost.

 

Skok v vsemirje

Malo smo zganjali grajsko nostalgijo, malo smo se zapekli na plaži. Zdaj lahko snamemo rožnata očala, saj ostane le še izlet v vesolje in pogled v prihodnost – Mario Galaxy. Kako prihodnost, si misliš, če pa je vendar na wiiju haral leta 2007?! Preprosto. Galaxy je tako moderen in tako frišen, da bi zlahka izšel danes in bi se uvrstil na vrh žanra. V trenutku, ko prvič poletiš med planeti in blazno lepo zagode simfonični orkester (prvikrat v nizu!), useka isti občutek kot tedaj. Ni nostalgija, je preprosto čista uživancija ob vnovičnem spoznanju, da je pred teboj res posebno popotovanje.

Le-to se prične s kometom, ki vsakih sto let preleti Gobovo deželo in jo zasuje z utrinki. Prebivalstvo jih zbere na kup in sestavi v posebno veliko zvezdico, nakar uleti Bowser, izruva grad s princeso ter zvezdo vred ter izgine v globko črnino vsemirja. Maria pa hecna bitjeca pripeljejo pred Rosalino, zamaknjeno vsemirsko čuvarko, ki mu priboči pribočnika in zada zadačo. Skupaj z Lumo se tako odpravi iskat velezvezde.

Pot ga bo peljala čez množico planetkov, ki segajo od luštnih malih, nalik tistemu iz Malega princa, do širnih planjav z bazeni in slapovi. Da ne boš mislil, da je vse vesoljsko! Zdaj je tu travnato nebesno telo z bazenčki in slapovi, takoj nato pridejo klasično skakalniški poligoni vseh vrst, kot je slaščičarski s premikajočimi platformami v obliki modelčkov za kekse in torto na koncu. Ali pa prosojen tehnološki tulec, ki ga najprvo prečkaš po zunanjosti, občudujoč notranjost, nakar najdeš luknjo in se prebiješ skozi ploščadarske izzive znotraj, kjer se prebrisano menjava težnost. Pravila fizike razpadejo in ob zmešanosti se ne moreš načuditi idejam ter učinkoviti kameri, ki zgledno sledi pobezljanosti. Večinoma je avtomatska, kar je posledica wiijeve enogobičnosti, a to niti malo ne moti, kvečjemu nasprotno. Težko si predstavljam vrtenje kamere okoli planetov, preprostejši nadzor pa bo obvladljiv tudi kratkohlačnikom.

Po grižljajčkastih in prostranih prizoriščih vodovodarski astronavt nadleguje klasično zalego sovragov, pa tudi dosti frišnih nepridipravov, kot so žužki in alienska zalega mnogo oblik in lovk. Za vsako rit se najde drugačna palica. Enega ohromiš s kristalčkom, ki jih bljuvaš s tapkanjem po dotičnem zaslonu ali merjenjem z joyconom, nakar ga fuzbalersko nabiješ, drugemu odbiješ lastni izstrelek, v tretjega zalučaš vesoljsko lubenico na elastiki. Ne pozabimo na šefe, kot je hobotnica v vulkanu, ki bljuva skalovje in ognjene krogle, ti pa ji nazaj pošiljaš kokose, s čimer špilata tenis, dokler je eden od vaju ne skupi. Pa ogromen leteč hrošč, ki te lovi in bljuva bombe, medtem ko se odrivaš od bilk in mu s čebeljim kostomum brenčiš proti ranljivemu hrbtu. Joj, kako je simpatičen v čebelico odet Mario, ki pleza po kožuhu čebelje kraljice, ki jo daje grozna srbečica!

Že golo skakanje, tekanje naokoli in katapultiranje z enega nebesnega telesa na drugega so čisti užitek, saj je nadzor vselej brezhiben. Če ti je moril mahalni nadzor v originalu, boš vesel dejstva, da lahko Mario vrtavkasti napad na Switchu izvede s preprostim pritiskom na gumb. Le pobiranje in lučanje kristalčkov z vlečenjem in tapkanjem po zaslonu sta kanček zamudna. Toda zamerice so  mikroskopske in popolnoma zbledijo v poplavi čistega, nerazredčenega ploščadarskega užitka, ki ne pojenja niti za sekundo. Z otroško velikimi očmi požiraš vsak nov planetek in vsako frišno idejo ter igralni prijem, ki jih Galaxy niza kot za stavo. Trinajst let kasneje je tole eden najbolj popolnih špilov in lesketavih diamantov v Nintendovi razkošni zbirki. Kvečjemu si danes zasluži višjo oceno kot tedi, saj z odliko opravi poslednji, najbolj zaguljeni izpit – preizkus časa.

 

Ko uzreš vse zvezde

Kako se je makaronarček zavihtel na sam vrh ploščadarske elite in tam ostal polčetrto desetletje? Poglej ga, ves je žgoljav, brkat in oblečen v pajaca. Je proizvod svojega časa in spleta srečnih naključij, a krone ni obdržal tjavdan. Ob potovanju skozi markantno trojico je divje spremljati, kako se je niz skozi leta razvijal in venomer ostal vsaj korak, če ne kar cel krog pred ostalimi.

Nekaj lenobe ter nerazumnih, a razumljivih poslovnih praks ne skazi celotnega vtisa, četudi bi si Mario 64 zaslužil malce konkretnejšega liftinga in popilkov. Črna ovca Sunshine tudi danes trga s svojo drugačnostjo in idilično okolico. A dobrega petdesetaka, kolikor paketič košta, bi bil po mojem vreden že sam Galaxy, eden najbolj izpiljenih, domišljenih in domiselnih predstavnikov žanra. Zbirka All-Stars je dejansko radodarna in če bi vključili še Galaxy 2, bi bilo dobrega že preveč. Vsekakor pa dobiš trimestno število ur ploščadarskega popotovanja skozi čas, od katerega odneseš jasno sporočilo: Mario je in bo kraljeval.

ZVRST: ploščadna arkada
AVTORJI: Nintendo
ZALOŽNIK: Nintendo
SISTEMI: Nintendo Switch
IZID: IZŠLO 18.9.2020

OCENA: 9/10
 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.