Star Wars: Squadrons – z mano sta Solo in Sila

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Star Wars: Squadrons – z mano sta Solo in Sila

Njega dni, ko so grudo tlačili brontozavri, sem imel prijatelja, ki je sanjaril o levitvi v jedija. Ne, ne jetija, jedija – pripadnika tiste šerifovsko-viteško-čarovniško-pravičniške elite, ki v Lucasovem univerzumu Star Wars z velikim pokom letnik 1977 skrbijo za javni red in mir, vihteč žaromeče in uporabljajoč tajinstveno vseprevevajočo Silo. Saj ne rečem, lep je bil njegov sen in tudi ekonomsko uresničljiv. Nadel si je pač raševinast žakelj, si za opletanje kupil dolgo neonko in investiral v nekaj kaveljčkov na močnih prozornih nitih, s katerimi je v trgovini rokohitrsko vlekel k sebi pakete jušne zelenjave ter tako po svojem mnenju impresioniral mimoidoče bejbe. Ne, ta prijatelj se vse do danes ni razplodil. Zakaj neki, hmm?

Meni je po drugi strani od nekdaj bolj dišala nerdovska kariera vojnozvezdnega pilota. Oprava je sicer manj svečeniška in od pasu mi ne visi nenehno nabrekljiva paličica, ki se ob nepravici ihtavo vzburi s povednim vuuum-vuuuumom. Zato pa svobodno letam po vesolju, se bojujem v treh dimenzijah in namesto da bi z lesketavim zobotrebcem žokal v vampe kruljave ničpride, z laserji rešetam veličastne zvezdne rušilce. Ob čemer piloti dobijo najboljše bejbe, mar ne, Tom, hočem reči, Harrison?

 

EA velja

Je pa nekaj res. Maverick se je spečal s Charlie in Han z Leio, mi, virtualni vesoljniki, pa smo ostali praznih bregeš. Po lepem obdobju prvoklasnih vsemirskih bojevalščin, ko smo užili hollywoodskost Wing Commanderjev, simulacijsko vzdušnost X-Winga ter TIE Fighterja in tehnično naprednost Freespaceov, je žanr podobno kot klasične avanture v veliki meri romal na odpad. Z redkimi izjemami, kot je Elite: Dangerous (ne omenjajte mi nategunskega Vesoljskega občana!), je postal domena manjših razvijalcev in bolj ali manj poniknil.

Do tega oktobra, ko je izmed vseh založnikov ravno prislovično računovodski Electronic Arts skozi svoj kanadski studio Motive pod komando Jade Raymond (Assassin’s Creed) izdal novost s tega področja, Star Wars: Squadrons. Visokoproračunski naslov nov stane ugodnih 40 evrov, vsebuje enoigralsko kampanjo, ki ostane v spominu, in dvoje razumno dolgotrajnih multiplayerskih načinov. Za nameček v njem za razliko od EA-jevega Battlefronta II ni na spregled ene same mikrotransakcije, se pravi dokupovanja česarkoli za evre. Ne vem, kateremu jedijskemu svetniku v tisti stekleno-betonski bajti, polni kravatarjev in bivših prodajalcev mortadele, se imamo zahvaliti za ta čudež, ampak slednji se očitno še vedno dogajajo.

 

Pogled z obeh strani

Eskadrilje so kot starodobna serija X-Wing, po kateri se ohlapno zgledujejo, postavljeni v čas stare trilogije. Po zmagi upornikov v bitki na Endorju in porazu vrhuške Imperija se slednji opoteka, medtem ko Nova republika dobiva zagon. Dartha, Lukca, Sidiousa in ostale stare bande ne srečamo, zato pa vzniknejo novi liki, ki njene člane omenjajo ter so z motivi in čustvi pripeti nanje. Pod žarometom sta elitni eskadrilji, ena na strani Imperija in druga Republike, mi pa se izmenjujemo v vlogi njunih svežih članov. Ker pred misijami v prvi osebi stojimo v hangarju in se pogovarjamo z drugimi piloti, poveljniki ter mehaniki, nakar navodila dobimo v ločeni sobi za briefing nad hologramsko mizo, se istočasno počutimo kakor v filmih, v starih igrah X-Wing ter, ja, v Wing Commanderjih. Kot se zagre!

Zanimivo je, da v pripovedi nismo glavni junak mi, temveč vodji ekip. Na cesarski strani je to poveljnica Terisa Kerill, džekica z lastnim star destroyerjem, ki jo prežema sla po maščevanju k upornikom prebeglemu stotniku Lindonu Javesu. Slednji sodeluje pri uničevalskem projektu Starhawk, s katerim namerava Republika spustiti čelno zdelanemu, a še zdaleč ne nokavtiranemu Imperiju. A Terisa osnuje lastno eskadriljo Titan Squadron in se z njo spusti v boj proti novemu orožju Republike ter Lindonovi eskadrilji Vanguard (“Predstraža”). Levji delež pozornosti je tako imenu igre ustrezno posvečen obračunom obeh škvadronov, katerih ključni bojevalni bat smo prav mi.

Ne morem reči, da se zgodba umešča v vrh univerzuma Star Wars, vsekakor pa sem v njej užival in se mi ni zdela prav nič pomanjkljiva. Že res, da so scenaristične rešitve na nekaj mestih rokohitrske in klišejske, vendar štorija lepo ohranja zagon in vpelje osebe, ki niso tako črno-bele, kot se zdi spočetka, in bi jih rad srečal še kod. Spor med Javesom in Kerillovo (kako jim uspe najti tako posrečena imena?) je soliden in ga razumemo tako na umski kot čustveni ravni, tempo pa lepo narašča. In ne pozabimo, KONČNO nismo samo dobričine, temveč da stopimo v okovane škornje neusmiljenih imperialnežev. Štoriji tako uspe, da nas obdrži pred zaslonom in nam daje razlog za igranje, obenem pa nas popelje na raznovrstna vsemirska prizorišča in nam na pladnju da odličen izgovor, da pohodimo tako plin kot sprožilnik orožij. Oboje do kraja, kot se za vsemirske pilote spodobi!

 

Enega mi je razsulo direkt pred faco!

Morda je kdo zaradi EA-jeve značke na igrinem pročelju pričakoval, da bo šlo za vsakomur namenjeno arkado, kakšen je bil med dirkačinami Episode I: Racer. No, ni. Squadrons kakor pilot na paradi uberejo črto med udarno prostodušnostjo in simulacijsko zafrknjenostjo. Osnovno usmerjanje štirih plovil na vsaki strani bi moralo biti hitro jasno celo najbolj počasnoumnim vojnozvezdarjem: smer, plin, zavora, strel. Morda bi se utegnilo komu zameriti, da je špil zgolj prvooseben, ampak ej, za vzdušje ni boljšega, in da pri nekaterih plovilih, kot je ikonični TIE fighter, kabina zaseda kar dosti vidnega polja, ampak ej, futuristični naciji v peder ledru s svojega zica ne vidijo nič več kot ti. Fizične inštrumente v kabini dopolnjuje kup digitalnih pokazateljev, tako da ti je brž jasno, kako se stvari streže.

Nezahtevni nadebudni pilot na nižjih težavnostih ne bi smel imeti hujših težav pri spreminjanju nasprotnikov v ognjene krogle s pražnjimi vlečkami. Navsezadnje štirinajsterica misij ni višek zakompliciranosti in praktično vedno jasno označi, kaj je treba storiti, pri čemer ni neke velike svobode pristopa. Stara tečnoba v meni bi si želela nekoliko več taktične naprednosti, kakršno so izkazovali X-Wingi v devetedesetih. Vendar razvijalcev na ta račun res ne mislim držati s Silo v zraku in jim zaporedoma pošiljati Darthove čelade v mednožje. Govorimo o Star Wars, ki je franšiza za najširši krog odjemalcev, in hudo strateško naprednost bi tu iskal le naivnež. Polja za kljukice so spretnost, da opraviš zadano, dogajalnost, ki te povleče vase, in občutek, da si v Vojni zvezd. Squdrons jih z mastnim rdečim kulijem zapolni po vrsti.

 

Staro ni vedno boljše

Je že res, da je Freespace 2 nudil več taktične naprednosti in da je bil X-Wing Alliance polnejši vojnozvezdnih karjol. A nikdar doslej nismo imeli priložnosti na tako spektakularen in vzdušen način sodelovati v dogfightih med ikskrilci in kravatnimi lovci, tako sapojemajoče razkosavati uporniških fregat in imperijskih rušilcev, tako adrenalinsko vijugati med rudarskimi asteroidi, tako slepo krmiliti po ionski nevihti in tako bledoprstno drveti po notranjosti vsemirskega oporišča ter vzdolž njenega zunanjega obroča. Igra nenehno menjava zadolžitve, naj bo to napad, branjenje, prestrezanje, spremstvo, bombardiranje ali izvidništvo, in dasiravno česa ključno izvirnega žanrski izkušenci ne ugledamo (nekaj situacij je za zvrst tako tipskih, da so že prav nostalgično klasične), vleče dobesedno sleherna misija. Dogfighti, bombaški runi, proženje eksplozivnih min, s katerimi razsuvaš uporniške korvete, počasno mesarjenje star destroyerjev z eliminacijo posamičnih ključnih sistemov, kot so ščiti in jemanje na muho … Pri malokateri letošnji igri sem tako čakal, da se znebim resničnoživljenjskih zadolžitev, se zavlečem v moško kajuto in pricinim Squadrons. Če bi bil še na faksu, si zlahka predstavljam, kako bi zaradi tega naslova šprical predavanja – identično kot leta 1993 (saj sem omenjal brontozavre, kajne?), ko mi je koncentriranje na vsakdanjik kratil X-Wing.

To serijo skupine Totally Games, ki se je nadaljevala s TIE Fighterjem in X-Wing vs. TIE Fighterjem ter se končala z X-Wing Alliance, imamo danes v velikih čislih. A ko sem njene dele znova pognal, se mi je ob Squadrons zdela … no, ne kot slaba šala, ampak preprosto zastarela. Tedanje misije imajo sicer nekaj več taktične globine in svobode, a so zaradi odsotnosti nadzornih točk, reštartanja od samega začetka in neelegantnih poskokov težavnosti istočasno precej bolj tečne, obenem pa vzdušje ob tako kilavi grafiki in zvoku ni niti približno enako. Mislim, da TIE Fighter biva bolj v naših srcih, kot pa da bi se mogel kosati s Squadrons, ki suvajo kot nori in te resnično presadijo v kabino legendarnega X-winga, brzopetega A-winga, slonovitega Y-winga in podpornega U-winga na strani Republike oziroma srboritega TIE fighterja, udarnega TIE interceptorja, nosorogastega TIE bomberja in pretkanega TIE reaperja na strani Imperija.

Ob tem ni vse v spektaklu. Squadrons v srži niso preprosta arkadica, saj imaš na razpolago lepo zalogo naprednejših opcij, s katerimi so se EA Motive zgledovali po Totally Games. Tako kot njega dni imaš na razpolago podrobno ravnanje s ščiti, orožji in potiskom, kjer sproti določaš, koliko energije gre v posamično kategorijo. Na ta način recimo pod sovražnim ognjem okrepiš ščite, a si zato počasnejši, ali jo skušaš pocvirnati s preusmeritvijo moči v motorje, vendar to botruje slabši zaščiti in laserski moči. Kakor včasih imaš ob boku soletalce, ki jim lahko ukažeš napad ali branjenje tarče oziroma popravila (seveda traja, da postane na opcija znova na voljo). Pred nalogo si nekoliko globlje v igri sam izbereš plovilo solidno bogato orožarno in se med nekaterimi misijami vmes vračaš na krov matične ladje, kjer popraviš ali zamenjaš šajtrgo. Med nalogami so tu dodatni, tudi skriti in včasih moralno sporno cilji, ter pri vsaki se lahko potrudiš osvojiti sleherno kolajno, ki so vse prej kot enostavne. Misija, ki je z določenim plovilom na nižji težavnosti enostavna kot zelenjavna juha, je z drugim na višji čisto drugačna. Vsa čast tistemu, ki v boj vedno poleti v TIE fighterju, komarjevsko sitnemu lovcu z minimalno količino zaščite, čigar tuljenje je analogno nemški “štuki” iz druge svetovne vojne. Aja, in nadzorne točke se sproti zapisujejo na disk in če vmes kvitneš misijo, greš od tam naprej.

 

Sinovi Rdečega vodje

Za normalno preigranje enoigralske kampanje zadostuje kakšnih osem do deset ur, toda z malo prej naštetimi elementi ta čas naraste na petnajst, nakar je tu še zelo zanimivi multiplayer. Lastnoustvarjenega pilota v njem sproti kalimo, mu dvigamo stopnji in nabiramo lišparske dodatke zanj ter plovila. Z denarci si ni mogoče kupiti ničesar takšnega, kar bi nam dalo prednost pred tekmeci, zato je vse na pilotski spretnosti. En modus je team deathmatchevsko merjenje moči med posamezniki v tipski postavitvi pet proti pet, pri čemer so prizorišča vse prej kot le prazno vesolje, temveč moramo paziti na asteroide, razsute ladje, rove v izdolbljenih skalah in podobno. Težko je povedati, kako fantastičen je občutek, ko se z nasprotnikom lovita med kršjem, se obstreljujeta z laserji, skušata dobiti missile lock in se pri tem ne zakantati v okolico. Kakšen Call of Duty, ne me hecat, pobje.

Celo še boljše so bitke flot, kjer je treba najprej uničiti nasprotne čmrlje in se nato lotiti poveljniških ladij, kot so fregate in rušilci. Kot bombnik švasati po destroyerju, medtem ko imaš za ritjo tri nasprotne lovce, vzdrževati ščite in klicati na pomoč kolege, ki zapuščajo lastne obračune, da ti snamejo tečnobe s hrbta, vse to v zavesi topniškega ognja in na ozadju krvavordečega sončnega zahoda … No-ro! Škoda le, da je prizorišč le šest, kar utegne biti dolgoročno nekoliko premalo, zlasti ob novici, da špil ne bo deležen vsebinskih razširitev, le uravnotežanja, pipsanja hroščev in podobnega.

In kot vse to ne bi bilo dovolj, si drzne biti Squadrons radodaren po podpori strojni opremi. Odlična igra je to že z miško in tipkovnico oziroma z joypadom, toda že najbolj običajna analogna palica za par desetakov vživetje dvigne na naslednjo stopnjo. Kaj šele, če imaš sistem HOTAS (nima zveze z ritami, to pomeni Hands on Throttle and Stick, “roke na potisku in palici”), kjer s palico v desnici usmerjaš plovilo, z drsnikom v levici pa odmerjaš potisk in krmiliš zapleteno avioniko. In kaj šele, če imaš poleg tega VR-čelado, kjer PC-inačica podpira malodane vse čebre za navidezno resničnost, PS4 pa prepozna PSVR. Čelada je namenjena oziranju po kokpitu in okolici, saj touch kontrolniki niso podprti, a že to povsem zadostuje za brezhibno zlitje z vlogo vesoljskega bojnega pilota. Kdor bi rad postal to, naj nabavi Squadrons. S svetlobno hitrostjo!

ZVRST: arkadna simulacija
AVTORJI: EA Motive
ZALOŽNIK: Electronic Arts
SISTEMI: PS4, Xbox One, PC
IZID: IZŠLO 2.10.2020

OCENA: 9/10 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.