Paper Mario: The Origami King - kolaž zabave

Je slišal en Kavbojc za žurko v Jazbini,
kjerkoli je čaga, se zraven prislini.
Se zbira ekip'ca, odprtih so glav,
bo kakšno zapisal, še sam pridodal.

Zdaj se podpiše kot Matic Jeraj,
čitaj naprej, da imel bo za čaj.
Da le bi Jazbina postala “a thing”,
tule rivju je za:

 

Paper Mario: The Origami King

Bogata je bila doslejšnja pot Marievega lahkotnega frpjskega niza, ki se je odvrtel od vodovodarjevih klasičnih ploščadarskih hitičev. Temelje zanj je postavil legendarni Super Mario RPG na SNES-u, ki je sredi devetdesetih druščino Nintendovih maskot poslal igrat vloge na japonski način, torej v stilu Final Fantasyjev in Dragon Questov. Zaoral je ledino, se usidral v srca Nintendašev na veke vekov in se tekom let razbohotil ter razvejil v dvoje vzporednih serij. Vendar nikdar ni dobil neposrednega sekvela, saj so med klepanjem le-tega uvideli, da si drugačnost zasluži lasten naziv. Tako je nastal prepoznavni Paper Mario, ki na tipski Nintendov način razstavlja žanr na njegove najbolj osnovne gradnike, nakar jih malo po svoje na novo sestavi, da je erpegejska zasnova komaj še prepoznavna. Na koncu iz kjotske tovarne sanj pride nekaj samosvojega, dostopnega in obenem globokega, predvsem pa pisanega in super zabavnega. Vse to je switchev Paper Mario: The Origami King.

 

Origamiziran kriminal

Fabula se prične s prihodom bratov Marjan, ki (gotovo po naporni seansi dirkanja) parkirata bolidek pred princeskin grad. Tamkaj ravno poteka festival, med festivali pa se v Gobji deželi navadno pripeti katastrofa. Zombakljasta in sumljivo prepognjena princesa ju pahne v ječo in izkaže se, da kraljestvu preti naslovni samooklicani kralj Olly, ki se je namenil papirnato deželo zložiti v origami. Zlikovec zavije grad v trakove in ga prestavi na bližnjo goro zloveščosti, prebivalstvo pa spremeni v brezdušne origamijaste razlicice samih sebe. Le vodovodarjev večni tekmec Bowser potegne ta kratko in postane škatla za pico.

Mirko Papirko se tako z zlobneževo sestrico, ki lebdi ob njem, odpravi poiskat vir vsakega od šestih trakov, kar ga seveda pelje skozi tematske svetove, nekatere koridorske, druge odprtejše. Tu so živopisane zelenice in čarobni gozdovi, ledene jame, filmski studio, nebeške toplice in cel mali ocean z manjšimi otočki, ki se nedvoumno pokloni Zeldi: Wind Waker. Vmes se parčku začasno pridruži kak lik, ki pripomore s svojimi veščinami. Arheolog zna denimo kopati po peščeni pustinji in prevajati starodavni jezik. Zlasti štrli ven prvi pajdaš, ki je deležen res ganljivega pripovednega loka. Zgubljeni bombek je namreč izgubil vžigalno vrvico in spomin, Mario pa mu pomaga osmisliti obstoj.
Na poti, v mestecih, zaselkih in zopet prilično zeldastih temnicah papirnež sreča vrsto zgovornežev, ki ga pošiljajo na nalogice, in prisostvuje več plesnim točkam, kot jih je imel tisti slovenski Mario v svojih razvedrilnih oddajah v devetdesetih. Ne umanjka niti game show, ker so Japanci pač usekani nanje. Resda bi se dalo jadikovati čez nabor stranskih likov, češ da so gobice malodane enakega videza. A obenem ima vsaka svoj “glas”, ki se izraža skozi tekstovne balončke, saj posnetega govora še vedno ni. Tu se vnovič pokaze, kako kakovostni so dialogi in koliko osebnosti lahko vdihnejo generičnim gobanom.

Skozi vse to teče pravcati tobogan besednih iger, ki zgodbo vse do konca vodi po vzdušnih zavojih, polnih presenečenj. Bi si mislil, da bo piscem po toliko vnosih pričelo zmanjkovati idej, toda luštne angleške besedne gimnastike in podiranja četrtega zidu je ogromno ter nemalokrat izvabi krohot. To ni igra s črevesno količino teksta, čvekanja je bolj za konkretnejšo slikanico. A občutek imaš, da je vsaka beseda tehtno premišljena in natančno tam, kjer mora biti. Nintendo pač obvlada mantro “manj je več”. Vseeno to ni igrica za kobacaje, neuke angleščine, saj ni zahteven le besednjak. Tudi teme znajo zajadrati v precej odrasle vode.

 

Kartonasti kolaž

Nesporne zvezde papirnatega šova so raznovrstne pokrajine in zaselki, po katerih parček tretjeosebno hlača. Prizorišča so živahne, pisane in zgoščene diorame z lepenkastimi drevesi in življem, ki rade nagrajujejo zvedavost. Pod skorajda vsakim kamnom je bombonček in za sleherni vogal se splača pokukati ali natrositi konfete, s katerimi junak polni raztrgane vrzeli. Ne govorim le o skritih kotičkih, kot so hecne kavarnice, koder podložniki srkajo macchiate in se menijo, kdo je najmočneši, dokler jim kelnar ne razloži, da so vsi iz iste celuloze. Početja je ogromno in na vsako novo lokacijo vstopiš širokih oči, kot bi uletel v na novo odprt zabaviščni park. Pri vsej farboviti radosti sem pogrešal le eno stvar: 3D-učinek s konzolice 3DS, ki je vsemu skupaj dodal dodatno plast očarljivosti, obenem pa pomagal pri lahkotnih skakalnih delih, ki tu izpadejo za odtenek manj pregledni in natančni. Takšnih in drugačnih grižljajčkastih zadač zlepa ne zmanjka. Tako vodovodar zdaj pomaga kuharju iztrebiti ščurke, nakar uleti v teater, kjer se gre kavbojske dvoboje in balet, v isti sapi pa parodira Briljantino.

Nakar pade v nebroj miniiger in miselnih zagonetk, kot so zlaganje ploščic, raftanje, udrihanje po krtih, ki molijo glave skozi luknje, prestavljanje pohištva, iskanje skritih nindž v doju ... Tudi tiste med njimi, ki so že stokrat videne, imajo kak domiseln hakeljc, ki jih napravi drugačne. Nakar je tu še lahkotno pustolovljenje z rabo predmetov, ki jih junak nabira in tlači v žepe svojega pajaca ter uporabi na vnaprej določenih mestih. Tako se brezskrbno potika naokoli, dokler ne naleti na kakšno od zlohotnih beštijic.

 

Nič več nalepk!

Seveda širom dežele harajo zlikovci, origamijaste različice klasičnih Bowserjevih tlačanov. Leteči, coprniški, lučalni in običajni želvaki, rjave žabe, duhci, špičasti čeladarji ... Saj jih poznaš. Ko jih Mario sreča med raziskovanjem, jih lahko lopne s kladivom ali pohodi, s čimer dobi prednost v poteznem boju, ki se odvije v ločeni areni. Tu se razvijalci z vsako novo igro trudijo vpeljevati nove finte, zato ima to pot klofanje dodano miselno plat. Na začetku vsakega spopada mora junak vrteti in premikati polja, s čimer zlobce spravi v dve primerni formaciji: eni sledi žvajz s kladivom, drugi pritiče skakanje po glavah. Število potez je kajpak omejeno in če jih zložiš napak, se obračun zavleče.

Temu miselnemu uvodu v obračune sledi bolj tipski del v maniri japonskih frpjev. Mario se tu zanaša na različno močne ledraste in kovinske šolence ter gorjače, katerih učinkovitost se poveča, če stiskaš gumbe ob pravem trenutku. Enako počneš med obrambo, kjer te vsaka spaka skuša presenetiti z drugače tempiranim napadom. V preteklosti nam je šla v nos roba za enkratno uporabo, saj se je vsaka nalepka z orožjem po uporabi strgala. To pot je vsak kos bolj trpežen, pa tudi malha je zajetnejša, tako da je dosti manj menijskega žongliranja. Glede tega so nas naposled uslišali!

A rak rana spopadov tiči drugod. Čeprav nova puzlerska finta spočetka deluje frišno, se boji hitro prično ponavljati. Večine sovragov se odkrižaš na isti način: če je špičast, ga žvajzneš s kladivom, ako ni, mu skočiš na betico. Saj jim lahko lučaš ognjene in ledene krogle, se zdraviš z mušnicami, nucaš redke posebne napade in tako naprej. A prave potrebe po tem ni, ker je vse skupaj prelahko. Ker so novci edina oprijemljiva nagrada in ni nabiranja izkušenjskih točk –  Mariu se življenjska črta in moč zvišata na vnaprej določenih mestih – zanosa za klofanje pretežno manjka. Nasploh menim, da je špil pri svojih 35 urah malce predolg in bi ga brez težav obrezali za kako tretjino, s čimer bi vsaj deloma ohranili bojevalno svežino. V uteho je, da se tepežu dostikrat lahko izogneš oziroma kasneje šibkejše monstrume premagaš, še preden pride do poteznega dela. Tudi nasploh je bitkic manj kot poprej, kar ublaži občutek brezciljnega tlačanjenja.
Srečoma so povsem druga zgodba pogosti in številni šefovski obračuni, ki se odvijejo na drugačen način. Tu se Mario prestavi s središča igralnega polja na obrobje, medtem ko je na sredi glavar. Tudi to pot je treba vrteti in premikati polja, toda kleč je drugje. Naokoli so raztrosene puščice, ki junačka usmerjajo po površini in jih takisto preurejaš. Vmes lahko pobereš srčke za višanje življenjske črte, vklopiš polja, ki Mariu omogočijo posebne napade, in počneš še marsikaj. Vsak obračun doda nekaj novih pravil in zank in vsi po vrsti so izvirni. Zdaj se pojavi led, ki ga stopiš z ognjem, nato so polja zlepljena skupaj in lahko vrtiš samo več obročev hkrati. Ali pa jih zlodej preprosto odpihne, s čimer izgine ključni napad, s katerim bi mu dokončno zavdal. In to sploh ni vse! Peščica spopadov je čisto arkadnih, torej Mario realnočasovno skače in se izmika ter udriha z gorjačo. Šefetine se tudi tematsko ujemajo s svojimi področji. Neverjetno vzdušna in srhljiva je pot do zlega pisarniškega pripomočka, ki je ubogim gobavcem odstranil obraze in med obračunom psihopatsko luknja polja.

 
Papir za dušo

Resda se poleg boja najde še nekaj zameric, večinoma podedovanih. Preveč je vodenja za rokico, ki se kaže skozi pogosto čebljanje pajdašice. Zaboga, vidim veliko rdeče stikalo sredi prazne sobe, ni se treba ustaviti in bremzati tempa, da mi na dolgo in široko poveš o njem. Tudi kakšen cenen instanten crkot izven boja je še vedno tu, a so vsaj točke za shranjevanje položaja vselej postavljene z občutkom. Okoli izida je bilo slišati usajanje fenov starih vnosov serije, ki bi imeli več statistik, cifer in klasičnih elementov igranja vlog. Ampak ravno to je tisto, kar Paper Maria napravi drugačnega od tipskih jrpgjev. Ni štirimestnih cifer, ki zasujejo zaslon med bojevanjem, maloštevilna oprema iz naokoli raztrosenih štacun ima preprostejše učinke, boj pa je kljub vsemu nekaj posebnega. Menim, da tovrstno jamranje ni na mestu, saj domiselnost šteje več, te pa je dovolj, da oživi niz, ki je zadnja leta kazal znake utrujenosti.

Te dni je takole stekla debata s Sergejem, ki je nedavno preigraval igro z nasprotnega pola branže: "Odlično je, goty! Ampak je delo. Naporno, zateženo, mestoma razvlečeno. Moraš biti v pravem razpoloženju" ... No, moja naloga ni bila takšna. Origami King je kakor počitniško popoldansko izležavanje s kumaricami na očesih in v gin tonicu. Igra, v kakršni si spočiješ od tistih, ki te izčrpajo in izmozgajo. V naših koncih se Nintenda še vedno drži stigma, da je za tamale. V resnici pa je pribežališče za nas, otroke po duši, ki si včasih samo želimo razbremenitve. Če ta pride v živopisanem, luštnem in vsebinsko bogatem paketu, toliko bolje.

 
Zvrst: arkadna pustolovščina
Avtorji: Nintendo
Založnik: Nintendo
Sistemi: Nintendo Switch
Izid: izšlo 17. 7. 2020

Ocena: 8/10

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.