Microsoft Flight Simulator 2020 – orel se je javil

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Microsoft Flight Simulator 2020 

V kratkohlačnih letih so nas starši in šolmoštri radi spraševali, kaj si želimo biti, ko bomo veliki. Nekateri so ciljali na kariero policista, drugi so hoteli zdraviti ljudi, tretji bi gasili plameneča poslopja. Meni se je tedi po glavi motala le ena izbira: pilot. Ah, da bi v jekleni ptici vrtal oblake, varno dostavljal ljudi na eksotične lokacije in z vročim svincem ino raketami klatil sovražnike delovnega ljudstva ter njemu služeče oblasti! Ko bi le sanje meso postale ... 

Svizec ni zavil čokolade in piloti so postali le redki goliči, ki so sanjarili o tej takrat sila poželjivi karieri. Neizbrancem, ki niso nikdar dejansko sedli v galebe in mige, so zavdali različni dejavniki, od kratkovidnosti prek plomb do vampa. Z enim očesom na pandemsko prizemljenih flotah sicer nisem čisto prepričan, da bi se glede tega kaj dosti usajal, zaradi tehnološkega napredka pa pilota prihodnosti itak vidim kot umetno pamet ali kot čisto običajnega strica oziroma teto, ki z letečneži prek podatkovnih vezi upravljata z varne razdalje. Drugače rečeno, kot stokilske Mavericke in Icemane z naočniki in platfusom. 
No, želja po pilotstvu se je zgolj prihulila in na plano skočila vsakič, ko je industrija iger dostavila novo simulacijo. Teh je bilo svojčas kot danes battle royalov in konzumirali smo vse po vrsti. Od falconijad in tomcatijad prek bolj starokopitnih zadev, kjer smo se z dvokrilci prevažali po evropskem nebu med prvo svetovno ter z nekoliko bolj naprednimi propelerskimi prduljami po pacifiškem med drugo, do civilnih simulatorjev. Le-ti me v mladosti niso zares privlačili, saj je moral mladčevski testosteron sklatiti vsaj tri fašiste na dan, drugače ni nehal plimovati. Zdaj, v jeseni življenja, ko prostata dnevno cvili napomagaj, pa jih na novo cenim. Sploh odkar imam Microsoft Flight Simulator 2020, enega najboljših načinov sprostitve po napornem dnevu in razlogov za spuščanje čeljusti ob lepotah matere Zemlje ter človeške civilizacije. 


Sodobni Ikarji 

V svetu razbijaških in šokantnih videoiger, kričačev na družbenih omrežjih in vesti, ki vsak dan znova brutalno odjeknejo, je FS2020 zanimivo miroljuben. Nima omembe vredne strukture, pilotske kariere ali česarkoli, kar bi te v veliki meri vodilo skozenj. Na razpolago so (žal pretirano osnovne) lekcije letenja, prgišče ohlapno vodenih poletov čez slikovito področja, kot je Patagonija, in niz dokaj zanimivih pristajalnih izzivov. To je to, kar se tiče hrbtenice z rebri, za vse ostalo sta tu tvoja um in srce. Kleč je v tem, da enostavno letiš od točke A do točke B. Nič manj in nič več. 

Kako to storiš, je odvisno od tvojega znanja, želja in opreme. Ločeno lahko zapleteš ali poenostaviš letalni model, avioniko, vzletno in pristajalno proceduro, grafiko … S potniškim velikanom lahko upravljaš kot s pičipokijem ali z nečim, kar terja doktorat iz poznavanja stikal, preden si se sploh odlepil od tal. Lahko se postaviš na nebo po vzletu ali pred pisto med pristankom. Lahko greš na največje letališče na celini ali na bogu-iza-nogu stezico sredi slovenskega barja, ki jo FS2020 špricersko hladno vsebuje poleg Jožeta Pučnika, Charlesa de Gaulla in Johna F. Kennedyja. Lahko na Google Earthu najdeš neko naravno lepoto, vpišeš koordinate v FS2020 in kot šef Lonely Planeta zafrčiš tjakaj. 
Navdušenci nad piu-piu Fortniteom ali vojaškimi simulatorji tipa DCS od tega načeloma ne bodo imeli kaj dosti, toda FS2020 je namenjen drugačnemu profilu igralca. Takšnemu, ki vidi smisel v preživljanju minut ali celo ur v navidezni kabini med umirjenim brnenjem propelerja ter v sedimentarnem nalaganju resda navideznega, a niti ne trivialnega pilotskega znanja. 


Prevlečeno ni razvlečeno 

Povedati je treba, da FS2020 kljub imenu ni ultimativno realistična oponaševalnica letenja, saj so frčoplani nekoliko preveč stabilni. Koviti so pri skrajnih manevrih nekoliko preredki in aeroplani nasploh dovoljujejo malo preveč grobo ravnanje. Nesreč ne uzreš, saj namesto spektakularne eksplozije zaslon enostavno potemni in nanj dobiš sporočilo, kako si ga polomil; največji element v tej smeri je zlom kolesja pri pristankih. Po drugi strani pa je res, da je igra zadosti realna, kar potrjujejo tudi pravi piloti, zlasti če gledamo vzletno-pristajalne procedure in inštrumentarij v kokpitih. Redko katerega po resničnosti zmodeliranega gumba ni mogoče uporabiti za njemu namenjeno funkcijo in če znaš v pravilnem vrstnem redu pritisniti stikala v Airbusu 320e v igri, bi bogme veliko koristnega storil tudi v RL. 
Ampak ključna je nebesna izkušnja, kjer je FS2020 vnovič težko nadkriljiv. V drugi vrsti glede učinka okolja na letalo, saj je letenje v vetru oziroma dežju prava pustolovščina, sploh če tičiš v krilati konzervi v slogu Icona ali našega pipistrela. Nenadni potegi sape in toplotni vzgoni te držijo v stalni pripravljenosti, slaba vidljivost med škropotanjem kapelj po steklu pa te prisili v letenje z inštrumenti, kar je itak svojevrstno doživetje. Vključi si še okvare, ki jih določaš skozi številne parametre, in porasel bo pritisk, ne le potisk. 
No, največ doprinese fantastična, pravzaprav revolucionarna okolica, ki se generira sproti glede na podatke iz oblaka. Mogoče je sicer leteti brez povezave s spletom, ampak pravi smisel FS2020 je ta, da iz dostavljenih podatkov sam in sproti ustvari deželo, ki si se jo spomnil obiskati. Naj bodo to Julijci, avstralska puščava, azijsko urbano prostranstvo ali Grenlandija, ob zadosti močnem računalniku in široki internetni pipici je vse, kar obiščeš, občudujoče prepričljivo.

Šur, niso vse stavbe tam, kjer bi morale biti, in svoje hiše verjetno ne boš našel prav tam, kjer jo želiš. Tudi teksture pri dviganju tal so občasno čudne in kakšna znamenitost manjka, in če letiš nad avtocesto iz slovenske prestolnice proti recimo Primorski, vrhniški klanec pijano visi in po njem drvijo kilavo škatlasta vozila. Ampak kot rečeno, že dejstvo, da so francoski avtorji Asobo uspeli izdelati dovolj prepričljivo okolje, ki samodejno vznika okrog tebe in je čudovito tako z dveh kot dva tisoč metrov, je velik dosežek. Norci pa si bodo itak dokupili podrobnejše pakete, ki v nulo poustvarijo ta in oni kos oble, na primer središče Londona, Dubaj in slično. 


Zlata krilca zame, zate

Čeprav je vse v igri nadvse prilagodljivo in je očiten trud, da bi lahko v njej užival vsakdo, bo daleč največ od nje imel tisti z nadpovprečno opremo. FS2020 moreš sicer poganjati z dokaj povprečnim računalom in uporabljati miško ter tipke oziroma joypad. Ampak brez podrobne okolice, ki za solidno gladkost terja grafično kartico srednjega cenovnega razreda, in igralne palice z obračanjem ročice za simuliranje smernega krmila izkušnja ni takšna, kot bi morala biti. Ne le zaradi vtisa, da držiš za dejansko ročko, ampak preciznosti in praktičnosti, ki ju mala gobica na kontrolniku, digitalne tipke ter vlečenje miške preprosto ne zagotavljajo. Na srečo je špil mogoče v neokrnjeni obliki preizkusiti v okviru Microsoftovega Game Passa za kavičastih par evrov mesečno. Potem pa vsaj zasilna palica za nekaj desetakov, če ne kar sistem HOTAS (Hands On Stick And Throttle, torej ločena dela za upravljanje ter potisk), in juhej naprej. Ni naključje, da veselih ročajčkov trgovcem ravno te tedne primanjkuje. 



ZVRST: simulacija letenja
AVTORJI: Asobo
ZALOŽNIK: Microsoft
SISTEMI: PC
IZID: IZŠLO 18. 8. 2020


OCENA: 9/10

 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.