Marvel's Avengers - nekoliko gluha polbožja ušesa

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Marvel’s Avengers – nekoliko gluha polbožja ušesa

 

Ne delajte si rezane podobe, veli Mojzes v peti knjigi Stare zaveze, in dokler je človek še bil bogaboječen, se je tega držal. Sodobni ljudje pak menimo, da smo Boga dosegli in presegli, da poznamo ustroj univerzuma in vse njegove skrivnosti, dasi so nam neznane celo morske globinočine, kaj šele pregibnost lastnega uma. In tako smo si po zgledu poganov izmislili moderna božanstva, ki so kljub nadmočem v bistvu mi, nepopolna in kot taka dosegljiva, izmerljiva ter razumljiva. Kaj so stripovski, filmski in tudi videoigerni superjunaki navsezadnje drugega kakor izpeljanke zamerljivega Zevsa in ohole Atene, lokavega Lokija in oblastiželjnega Odina? Jeznoriti avengerski Tor z excalibursko macolo je le konkreten vezni člen med njimi in nami. Važno je, da v srži niso kaj dosti drugačni od nas.

To še posebej velja za jako doumljive Maščevalce. Tu sta ošabni in zajedljivi Iron Man, ki je kakor Batman “super” po zaslugi tehnologije, in jekyll-hydeovski Hulk, čigar naglavni greh je srd, prej omenjeni valhalski Tor, pa vrhunsko izurjena agentka Black Widow ter časovno prestavljeni Stotnik Amerika z magičnim ščitom iz vibratorijuma (sem prav povedal?), čigar čistunstvo je hkrati prednost ter slabost. Prav to so osrednji liki tretjeosebne razfukovalščine, ki je kakor oni zmes dobrega in slabega. Bojim se le, da ta prispodobnost pri marsikom ne bo padla na plodna tla, kajti glede na slovito ime licence in izdelovalca (zadaj so Crystal Dynamics, avtorji nove triloge o Lari Croft) smo vseeno pričakovali več.

 

Tresk in resk

Dvom o kakovosti sega v samo srce igre, ki mlatilno arkadno osnovo zmeša z nabiranjem robe in rastjo likov. Nekako tako, kot bi v God of War, Devil May Cry ali Bayonetto vtaknili loot shooter tipa Destiny in Borderlands. Nastane loot brawler, kar se sliši strašansko vznemirljivo. A izkaže se, da so ustvarjalci odklali večji kos pogače, kot so ga bili sposobni snesti.

Nekaj časa to ni na dlani, kajti začetek in prve ure so udarne kot Torova pest. V zgodbeni kampanji, ki se osredotoča na samotarsko pripovedno izkušnjo in vsebuje like z drugačno zunanjostjo in glasovnostjo od filmskih, dobiš pod šape vedno širši nabor naštetih likov, ki jih je precejšen užitek igrati. Sprva si omejen na najstniško prišlekinjo Kamalo Kahn, eno redkih muslimank v vodilni vlogi v videoigrah (njena vera drugače ne igra vloge), ki ob nesreči OBOD-ove supernosilke in poniku Avengerjev v anonimnost dobi edinstveno supermoč. Njeno telo postane elastično in sposobna je z rokami grabiti ter mlatiti metre daleč, kar ji pomaga pri premagovanju razdalj in prepadov, v jezi pa se spremeni v več metrov visoko gumijasto megadečvo. Sledijo gorilasti Hulk, ki smashevsko razdeja vse okrog sebe, leteči Iron Man z laserji, Black Widow s pištolama in nevidnostjo ter Tor z mlatom. Vtis razčefuka podpira razpadanje okolice v slogu Controla, saj se omare, mize, koši, skale in še marsikaj ob udarcih krušijo, drobijo ter razletavajo. Če drugega ne, z najrahlejšim dotikom stegen prisiliš v šrapnelasto anihilacijo zaboje svetlikajoče valute, da božjastniki ja ne morejo uživati v izdelku.
Igranje junakov je po občutku in pristopu luštno raznoliko, saj s krhkim, agilnim Iron Manom ni moč uporabljati enake taktike kot z mesnatim Torom, ki je sposoben začasne neranljivosti. V osrednje in stranske misije, ki začno po tračniškem začetku cveteti pred tabo, dostikrat popelješ lik, ki ga imaš najraje, ter določiš računalniško nadzorovane spremljevalce. Naloge so praviloma tipa “pojdi tja in zdrobi vse, kar teži”, vendar so postavljene v dokaj prostrana območja, kjer cilje opravljamo po lastni volji. Lahko pičiš naravnost do osrednjega cilja ali si vzameš čas za raziskovanje, kar poleg dobrin in skrivnosti v smislu stripov ter osvetljevanja zgodbenega ozadja prinese obračune s posebej močnimi kanaljami. Sistem je lušten in zaobsega tako samotarske kot večigralske misije, ki jih sodelovalno opravimo s prijatelji ali naključneži z interneta (škoda, da ni lokalnega multiplayerja!). Tako dobiš izkušnje, s katerimi odpreš nove veščine, in kup opreme, ki si jo nadevaš in se tako dodatno krepiš.

 

A nisem tu že bil?

Ključni problem Marvelovih Avengerjev je to, da se začno prekmalu ponavljati. Crystal Dynamics so izdelek zastavili hudo široko in ko prispe nekaj napovedanih dodatnih junakov, bi znal biti občutek drugačen. Na seznamu so najmanj Hawkeye, Ant-Man, Black Panther, Captain Marvel in Spider-Man. Slednji sicer kot PlayStationova ekskluziva, ampak po drugi strani bodo vsi dodatneži zastonj, za kar si Square Enix zasluži pohvalo. Kak drug izdajatelj bi posegel po DLC-plačljivosti in glede na priljubljenost teh stricev in tet nedvomno dodatno zaslužil. Ekstra cekine kanijo dobiti na rovaš premijskih kartic za dodatne like, ki spet priskrbijo zgolj kozmetično vsebino. A tudi ob pol ducata ekstra herojev bo ovojnica zgolj raztegnjena, ne pa tudi poglobljena.

Kamen spotike niti ni v nekoliko ponavljajoči se okolici, sestavljeni iz kamnitih sotesk, visokotehnoloških laboratorijev, džunglastih oporišč in zasneženih planjav, marveč v pristopu. Tako zgodba, ki v porog izvrstnim govorcem prezgodaj razkrije adute in izzveni nekoliko sterilno in x-manovsko, kot udrihanje in nabor sovražnikov so kratkomalo preveč plitki, da bi zmogli nositi breme ur, ki jih Avengerji želijo od igralca. Spočetka si radosten, ko vidiš, kako Hulk smeša in Iron Man meša. Toda čez nekaj ur pokapiraš, da ne glede na to, koliko boljših rokavic in naprsnic si si navlekel ter koliko veščin si odklenil, oba počneta točno isto, le malo bolj udarno. Drevesa spretnosti posameznih herojev so videti navdušujoče razvejana, a ko vanje pretočiš mukotrpno nabrane skill pointe, ugotoviš, da še vedno uporabljaš natanko enak način igranja kot prej. Preveč je ponavljanja enih in istih udarcev na en in isti način, preveč identičnih situacij in prežvečenih izzivov.

Že res, da lahko v misije popelješ zdaj tega zdaj onega junaka ter da se ista naloga z Black Widow igra bistveno drugače kot s Hulkom. In že res, da imaš poleg lahnega in močnega udarca na razpolago izmik, dosti specialk in taktično rabo drugotne energijo, kot je Torova neranljivost in Hulkova ihta. A če igranje primerjam z velikani žanra, kot so Devil May Cry 5, Bayonetta in Bloodborne (ali celo z neodvisniško nadsekljačino Hades), je na dlani geslo “manj je več”. Crystal Dynamics verjetno niti niso mogli ubrati druge poti, saj Avengers s tremi heroji ne bi šli skozi, ampak rezultat je pač tak, kot je. Tudi robotska armada negativca MODOK-a ima za predvideno dolžino premalo sovragov v obliki kanonfutrskega železja, droidov s palicami, večjih samohodk in ne najbolj zapomnljivih šefov. Ko triinpetdesetič na identičen način razčefukaš ognjemetno pajkovsko hoduljo in prejmeš za eno stopnjo boljšo pelerino, ki ti bo omogočila, da boš taisto pajkovsko hoduljo zatrl dve sekundi prej, moraš biti res pošteno zatopljen v toplo rutino, da ne odložiš vsega skupaj in greš raje malo na sonček.

 

A nisem tega že postoril?

Odštevši tehnične težave, kot je neprijetno padanje števila sličic na sekundo v razumljivih in nerazumljivih okoliščinah na vseh sistemih, od bednegabednega Xboxa One S prek PS4 Pro do najbolj nabildanega peceja, z Avengerji ni nič zares narobe. Tepežkanje je spodobno, vrst misij niti ni tako malo, zgodba dokaj dogaja, glavna junakinja Tamala, ee, Kamala Kahn je fajn, robe za pobrat je kolikor hočeš, vmes je nekaj res spektakularnih in udarnih odprav, kot je bojevanje na krovu OBOD-ovega megaletečneža in blizu sanfrančiškanskega mostu … Ampak bržda si opazil, da nenehno uporabljam pridevnike in prislove, ki povedo, da je vse skupaj v redu in solidno in spodobno, ne pa tudi odlično in vrhunsko in nepozabno. Še en pridevek manjka, in sicer navdihnjeno, kajti tega občutka nisem dobil niti enkrat. Izkusil sem zgolj pričakovanost, čemur se po vseh filmih, stripih in igrah iz tega univerzuma sploh ne čudim. Sam bi Tora in kompanijo itak poslal na zaslužen dopust, ampak kaj pa jaz vem, kako se služi denar. Še za prebiranje člankov v Zgodbah iz Jazbine ne zaračunavamo :).

Namečkoma se v vseh tistih silnih urah, ki si so jih na dopisni seji bržda zamislili Marvelovi kravatniki, porazgubijo celo trenutki solidnosti. Okvirno petnajst ur zgodbe naj bi dopolnilo na ducate in ducate ur opravljanja misij in zbiranja robe, za kar pa je raznolikost mlatenja, okolice in sovražnikov na vsak način premajhna ter skrivnosti premalo. Verjamem, da bo komu vse skupaj čisto dogajalo, sploh tistim, ki imajo radi Avengerje, nimajo pa ne časa ne volje ne energije zaobvladovati kompleksnih sistemov stasitejših iger, ki sem jih naštel malo prej. Maščevalska rutina zna biti privlačna, ko se zdelan privlečeš iz službe ali šole in bi rad dokaj uživantsko nagarbal robotske sitnobe, si prislužil novo ogrinjalce za nordijsko božanstvo ter frendom na Fejsu porinil pod nos, da ga imaš že na 46. stopnji. Bliska in rohni od vsepovsod in posamični junaki imajo lastne nize misij, ki se s pripovednega stališča vklapljajo v širšo sliko. A pod črto žal obvelja, da so superiorni izdelki za tele boljše-od-povprečja-pa-vendar-ne-zelo-dobre Avengerje kakor enoviti, vsemogočni Bog za olimpske pikzigmarje. Premisli, če si res hočeš lastiti njihovo rezano podobo.

 

ZVRST: AKCIJSKA PUSTOLOVŠČINA
AVTORJI: CRYSTAL DYNAMICS
ZALOŽNIK: SQUARE ENIX
SISTEMI: PS4, XBOX ONE, PC
IZID: IZŠLO 2. 9. 2020


OCENA: 6/10

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.