Mafia: Definitive Edition – segreta osveta

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Mafia: Definitive Edition – segreta osveta

 

Tomijevka in dolg montel in consigliere in Sicilija in betonski škornji in prohibicija in fuggedabautit in capo di banda in cosa nostra in famiglia in vojak in gangster in racket in whack in made man in don in botri in Boter … Tako poln je pehar mafijskih pojmov preteklosti, ki jih sem ter tja ob spremljavi žalobne italijanske muzike oživi dvoklik filetov The.Godfather.mkv in Goodfellas.xvid ter branje še vedno odličnega vedeža na tej povezavi. Čistunsko mafijstvo je pač bolj kot ne del naftalinske preteklosti, saj je kliše mutiral v sodobnejše variante in se odlepil od drobnogledstva mafiosov italijanskega rodu v Ameriki.
Pa vendar je v tej klasičnosti še dosti čara, kot je pokazal Scorsese z Ircem, ki ga je Akademija kriminalno spregledala – in kakor da vedeti tale vsepodročna predelava igre Mafia: The City of Lost Heaven iz daljnega leta 2002. Češka čefurijadska gangsterijada je bila tedaj udarna, kinematografska in sodobna. A spomini nanjo so prekriti z žlahtno patino, ki jo realnost ob zagonu starine s Steama ali ogledu na Tubi brž zdrgne proč in ostane le nizkopoligonsko nahajališče nostalgije. Na srečo se izdajatelj 2K in predelovalci Hangar 13, v katerem še dela nekaj članov izvirne skupine Illusion Softworks, niso odločili za golo grafično olepšavo kot pri “definitivnih edicijah” obeh nadaljevanj, temveč so visoko zavihali rokave in globoko posegli v drob izdelka. Rezultat je takšen, kot je sama mafija: privlačen del preteklosti, ki je z določenih vidikov vseeno relevanten za sedanjost.

 

Trevor? Ne, Pavle!

Striktno enoigralska mafijada (sori, ljubitelji battle royalov, željo po gangstrskem rešetanju v mnogo si boste morali potešiti drugje!) se tudi v 2020 začne tako kot v 2002 –  leta 1932. V precejšnji revščini zataknjeni taksist Tommy Angelo se v mestu Lost Heaven, ki ustreza Chicagu, po naključju prikupi enemu od dveh glavnih mafijskih šefov v mestu in se pridruži njegovi kliki. Z vozniških nalog hitro preide na pretepaške, streljaške in ropaške naloge ter se vzpenja po lestvici. Med ubiranjem klinov se zaplete s hčerjo enega od donovih tesnih sodelavcev in zaprijateljuje z njegovima osrednjima nasilnežema, Samom in Paulijem. Oba znata biti prijetna in zanesljiva kolega, škoda le, da sta obenem okrutna morilca, ki brez vprašanj izpolnjujeta šefove ukaze.
Tommy je iz nekoliko drugačnega testa in burna zgodba njegov občutek za pravičnost in moralo izpostavi kot tisto, kar ga privede v spor z izročilnimi principi sicilijanske mafije. Omerta ali zakon molčečnosti pač ni nekaj, kar bi famiglia jemala zlahka, in čeprav je prav Tommy tisti, ki omogoči vzpon svojemu donu, mafijozi na to ne dajo kaj dosti. Po drugi strani Tommy kljub številnim zagrešenim podlostim osebno in širšo odrešitev najde prav v tem, da se ne pusti docela zavesti temačnosti in ne kupi prepričanja, da so mafijci nekakšni ultimativni kapitalistični poslovneži.
Dobro, zgodba je kot celota vseeno rahlo predvidljiva in naivna ter še zdaleč ne tako kompleksna kot kak Boter, po katerem se med drugim besno zgleduje. A po drugi strani gre za čisto soliden kos mafijaške beletrije, ki bi zlahka funkcioniral kot lušten film. Zlasti v tejle prenovljeni obliki, ki na veliko mestih uvede simpatične in občasno tudi nujne spremembe. Primerjava z Mafijo iz leta 2002 kljub enakim tirnicam pokaže konkretne posege v besedilo in kadriranje ter vpeljavo čisto novih delov, na primer večjo vlogo Tommyjeve simpatije Sarah, ki ni več le mimobežen okrasek. Liki dostikrat stojijo na drugih ozadjih, govorijo druge besede, drugače se premikajo in drugače zvenijo, saj vmesnih sekvenc niso le polepšali, temveč so jih udejanjili čisto na novo. Paulie je bolj usekan in Sam bolj tiho grozeč kot kadar koli. Morda spomin veli drugače, a dejstvena preverba ga hitro postavi na laž: neobnovljena Mafia izgleda kot igra iz 2002, Mafia: Definitive Edition pa kot igra iz 2020.

 

Tu sem že bil, pa vendar ne

To ne velja le za filmske prizore, ki jih je za konkretni dve uri in pol, marveč za ves špil. Pojma “Remastered” in “Definitive Edition” založniki radi trosijo kot tomijevka svinec (glej lenuharstva v slogu Kingdoms of Amalur), toda Mafia si tak podnaziv resnično zasluži. Kakor pri Tonyju Hawku 1+2 so avtorji vstavili številne posodobitve iz novejših delov serije, zlasti vsebinsko ne pretirano posrečene trojke. Drugačna je vožnja, v kateri čudovito starinski avtomobili prav kmalu bistveno bolj pičijo in je med prevoznimi sredstvi prvič v seriji prisoten motocikel … drugačno je tepežkanje na osnovi QTE-prestrezanja napadov in drkanja knofa za napad … in drugačno je streljanje, v katerem veliko časa preždiš v zaklonu, od koder se dvigaš, perforiraš nepridiprave in se nato vnovič prihuliš. (Cover shooter, skratka.) Misije imajo načeloma dobro razporejene nadzorne točke, od katerih nadaljuješ po smrti, grafika pa ni le okrancljana, marveč na novo udejanjena, kar ugotoviš pri prvem cijazenju skozi Chica-, ee, Lost Heaven. Vse skupaj je preprosto nov špil, ki daleč bolj pritiče sedanjosti kot izvirnik. Pa tudi kot Mafia 2 in 3, ki sta zgolj nališpani in kljub vsej pridodani DLC-vsebini ironično manj moderni.
Roko na srce širina ni pretirana oziroma na ravni sodobnih iger v odprtih svetovih, kot so Grand Theft Auto V, Zelda: Breath of the Wild in Assassin’s Creed Odyssey. Ne gre le za manko večigralstva; preprosto je količina opravil relativno majhna, zlasti dokler traja zgodbena kampanja, mesto pa kljub precejšnji velikosti in okoliškemu podeželju dokaj prazno. Tu ni kupa postranskih opravil, kaj šele ubisoftovskega sprotnega pojavljanja vsakovrstnih stranskih, podložnih in nekoč-jih-bom-že-opravil kvestov. Zemljevid je navsezadnje odprt že spočetka. Na zgodbenih misijah, ki jih je na srednji težavnosti skupaj za kakšnih dvanajst ur, imaš po en sam zveličaven cilj, ki ga igra jasno pokaže na zemljevidu. Linearnost je dejansko še večja kot njega dni, v meniju z nastavitvami pa čaka celo možnost, da preskočiš vožnje, česar prav tako ni bilo v originalu. . Pri tem sicer zgrešiš vzdušno in sem ter tja za štorijo pomembno čvekanje med liki ter si ob poslušanje izvrstnega radia z glasbo iz tridesetih let minulega stoletja in celo prenosi športnih tekem. Si pa bistveno hitreje na cilju in se ti ni treba ukvarjati ne z dokaj gostim prometom, ki ga med drugim tvorijo tramvaji, ne s policisti, ki so po zgledu izvirne Mafie sicer benigni in postanejo grožnja šele na najvišji težavnosti “Classic”. Resda lahko med zgodbenimi nalogami kradeš avte, ki jih spravljaš v garažo in jih tam kadar koli pravzameš, ter gaziš pešce, kot se za čefurščine spodobi. Ampak ob manku pravih posledic in nagrad je tovrstno početje bolj kot ne fakultativne narave.

Pravi gangster se ne postara

Ampak zanimivo, da tovrstne nabreknjenosti niti nisem pogrešal, čeprav jo ona mogoče je. (Mafija, seveda, na koga si pa ti mislil?) Čeprav špil ne poseduje ne orenk globine ne poštene širine, je po nekem čudežu zadosti razgiban tako v zgodbi kot igranju, da ostane zanimiv v celotni izmeri. Struktura misij, ki je izvirnik igralcem poleg štorije najbolj prikupila, ostaja primer kvalitetnega dizajna in nenehnega razmišljanja ustvarjalcev, kako bi igralca še zaposlili, vznemirili ter presenetili. Zdaj avto voziš in potem iz njega streljaš, zdaj zasleduješ in potem si zasledovan, nažigaš po zavidljivo raznoliki in podrobni okolici, od letalskih baz prek bogataških graščin do cerkve, farme, banke in prostranega zapora, bežiš čez strehe, kjer te čopatijo policaji, goniš po mestu za letalom v strmoglavljanju, sodeluješ na tekmi zgodnjih formul … Vse to v spremljavi na novo posnete inštrumentalne glasbe, ki prejema čisto premalo hvale. V navezi s pripovedjo je zapomnljiva domala vsaka misija, kar je dandanes v tej zvrsti prav na rovaš moderne razvlečenosti bolj izjema kot pravilo.
Oja, saj Mafija zna biti tudi v inkarnirani verziji tečna. Lik je precej okoren in včasih je naporno že golo jemanje zaklona, kaj šele, ko se znajdeš pod točo sovražnih krogel in moraš hitro spokati drugam. Tepež je sveta preproščina, streljanje povsem običajno in občasno skrivanje bolj nadležno kot kaj drugega. Umetna pamet ima kratko lajtungo in v tej igri se res ne boš čudil naprednim manevrom policistov, FBI-jevcev, uličnih barab in drugih mafijcev. Metanje molotovk jim je moč zaradi dolge napovedi običajno preprečiti tako, da zažgejo sami sebe, in dejansko je dobro igrati na višjih težavnosti, da so obračuni napeti. No, razen tekme s formulami, tista zna biti kisla kot preveč oceta v solati. In ko dobro premisliš, bi lahko z zgodbo v novi verziji vseeno naredili nekoliko več. Premalo je pokazano, kako Tommyja kot v srži dobrega človeka prizadenejo grozodejstva, ki jih izvaja, zaradi česar imajo tudi njegove svetle odločitve premalo teže, dočim njegova Sarah ostaja edina ženska v pripovedi in je bolj kot ne enoplastna svetnica.
Pa vendar sem v igri kot celoti užival, zavedajoč se minusov. S solidno akcijo, fino zgodbo in raznovrstnostjo me je vlekla skozi vso pripovedno kampanjo in docela upravičila naložbo 40 evrov. In tudi po odjavni špici sem še štefnal po Izgubljenih nebesih, iskavši zgrešene skrivnosti, kot so igralne karte in naslovnice starinskih stripov, ter opravljavši ducat dodatnih, v glavnem dirkaško orientiranih zadolžitev, med katerimi sem naletel celo na leteči krožnik. (Ta modus, “free ride” imenovan, se odklene že po prvi končani misiji in ne po opravljeni igri kot v prvencu.) Ja, prav po mafijsko me je Definitive Edition posrkala vase in me ni spustila vse do sladko-bridkega konca. Ovbe!, natanko takšen se mi zdaj pospešeno bliža, ker sem prekršil omerto in vam sčvekal vse o njej. Nič, se vidimo med ribami, wise guys!

ZVRST: akcijska pustolovščina
AVTORJI: Hangar 13
ZALOŽNIK: 2K Games
SISTEMI: PS4, Xbox One, PC
IZID: IZŠLO 25. 9. 2020

OCENA: 8/10

 

3 komentarjev

NekiNeznanec

NekiNeznanec

Ko sem danes zjutraj videl da je Snetko back, sem se pricel jokat ko majhna deklica

Lojze

Lojze

Zelo dobra igra.

Davorin

Davorin

Bravo! Fejst pogrešam take opise. Kar tako naprej!:)

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.