Desperados 3 - dober, umazan, zloben

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Desperados III - dober, umazan, zloben

 
Zagnan mlad revolveraš vstopi v saloon in zagleda starega, izkušenega pistolerosa. Prosi ga, če mu da kak nasvet, kako naj postane obvladač, ki bo odstrelil kojotu oneta na petsto čevljev, nakar se bo krogla odbila od podkve na ogradi in mu razgnala še jajca. Pravi stari, glej, takole primi pištolo, ja, takole, evo, zdaj pa tipu na klavirju odstreli klobuk. Mali ga uboga in PIUU, klafeta že frči po luftu. Potem mu v skladu z naslednjimi nasveti, PIU PIU PIU, odstreli še cigaro, kravato in tri tipke na klavirju. Evo, super, pravi stari, no, zdaj pa vzemi še mast za oje* ** mazat tamle na pultu, ja, tisto ja, in dobro namaži pištolo. Aja, pravi mali, a to bo tudi pomagalo pri streljanju? To ne, reče stari, ampak pianist je v resnici Billy the Kid, zaradi masti pa te bo manj bolelo, ko ti bo zatlačil pištolo v rit.

*ojé1 -ésa s (ẹ̑)
drog na sprednjem delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival: vola sta se upirala in skušala preskočiti oje; stopil je pred oje in prijel konja za brzdo.
** Preproščina, ki je montirala tale opis na internete, ni imela pojma, kaj je to oje, zatorej je pridodala razlago.


Vic je mogoče res neokusen in nelogičen (sleherni gunslinger, vreden svojega smodnika, bi tovrstni tečnobi pognal kroglo v glavo in si ne bi mazal rok, kaj veš, kakšne hemoroide ima nadležnež), ampak dobro opiše stanje na Divjem zahodu. Romantika s salooni, pistolerosi, kavbojci, plemenitimi rdečekožci in podobnim so pretežno ustvarili filmi in romani v slogu Vinetuja, čigar nemški avtor Karl May za časa pisanja ZDA sploh ni videl od blizu. Domišljijski cuker prekriva profan boj za surovine in življenjski prostor, v katerem so tehnološko inferiorni domačini potegnili kratko. Beli človek je praktično iztrebil tako domorodce kot bizone ter si prisvojil zahodno deželo in njena bogastva.


Osebno se mi zdi ozkogledno, da videoigre vse to tako redko problematizirajo in se raje zazrejo v nek mikrosegment ter tam odžebrajo omejeno zgodbo. To stori tudi enoigralsko usmerjeni Desperados III, katerega štorija o pištoljerosu Johnu Cooperju, ki leta 1870 jaga morilca svojega očeta, je povprečna in ne dvigne glave nad gladino. Verjetno je še najbolj zanimiva zaradi spodobno napetega sosledja dogodkov in zato, ker je časovno umeščena pred prve Desperados. No, vsaj če si ljubitelj te starodavne in staromodne serije. Tedaj boš Cooperjev skovik razumel intimneje.

 

Cooper brez okov

Žanrsko poznavanje in ljubiteljstvo ‒ če ne Desperadov, pa vsaj iger v tem slogu, začenši s slovitimi Commandos ‒ je pri igranju na splošno zaželeno, domala terjano. “Commandovščine” namreč samosvoje mešajo realnočasovno in potezno taktiziranje. Dogajanje, ki ga spremljamo iz nagnjene ptičje perspektive, poteka v realnem času, razen ko uporabimo poseben način Showdown. Tu se čas ustavi in nam omogoči, da nanizamo dejanja junakov v druščini in jih izvedemo s pritiskom na tipko. (Ali gumb, kajti joypad je povsem uporaben igralni pripomoček in konzolni različici v ničimer ne zastajata za PC-jevo.) Cooper kot pištolar bo nekoga ustrelil, eden od kameradov pa bo malo zatem treščil po tikvi stražarja, ki je zaznal hrušč. Najbolj domače se bodo počutili tisti, ki so igrali Mimimijev prejšnji izdelek, nindžarski Shadow Tactics. Včasih kar malo preveč, saj zna Desperados dajati vtis, kot da so Shadow Tactics prestavili v drugo okolje.

V obeh naslovih se s sprotno in upočasnjeno rabo spretnosti prebijamo mimo barab in izpolnjujemo temeljne ter drugotne cilje, dokler ne končamo misije. Teh je šestnajst in zadostujejo za kar lepo število ur, na srednji težavnosti nekje okrog petindvajset, še tri pa bodo prišle v obliki plačljive DLC-vsebine. Pohvalno je, da lahko občasno nelinearno izbiramo pot naprej, minus pa, da v nalogo ne moremo popeljati tistih junakov, kot bi želeli sami, marveč so jih avtorji vnaprej zakoličili. Nekateri bodo pogrešali heroje iz enice in dvojke, kot sta Sanchez in Hawkeye, ampak vsega pač ne moreš imeti. Na srečo je (klišejsko) divjezahodno vzdušje zahvaljujoč pristni glasbi, govoru in številnim civilistom na nivoju, tako kot razgibanost okolice, saj se menjavajo narava, mesta, vlakovne kompozicije, rudniki, haciende ...



Osovraženih pet

Veliko je govora o junakih, ki jih Desperados III poznajo pet. Naberemo jih skozi zgodbo in vsak si lasti samosvojo osebnost ter veščine, ki v celoti določajo igranje. Cooper denimo strelja in meče moteč kovanec ter smrtonosen nož, Doc McCoy ima sovragom nadvse zanimivo torbo, mišičnjak Hector polaga drobečo past, omamna Kate omamlja in flirta, šamanka Isabelle pa zna nasprotnikom nadzorovati misli. Vsi znajo vleči trupla in onesveščence v zaklon, le da nekateri hitreje, ne znajo pa vsi plezati, kar je treba takisto upoštevati.

Erpegejskega razvoja spretnosti ni, kljub temu pa je raba likov v misijah raznolika in domiselna, saj so jih nemški razvijalci Mimimi zasnovali solidno in večplastno. Sovragov, med katerimi ni Indijancev, ne manjka in jih je kar dosti različnih vrst. Grobo povedano se delijo na navadne, ki se hitro pustijo prelisičiti, in elitne, ki ne padajo na finte, tu pa so še psi in pričakovan šef. Če se razkrijemo in se razleže alarm, priletijo še tisti iz skrivališč, česar vsekakor nočemo, zato so opozorila glede snemanja pozicije čisto na mestu. Umetna pamet niti ne šepa, tako da je treba biti stalno pozoren in dobro premisliti, kam koga postaviti in kaj se bo primerilo, ko bodo liki iz zavetja trave in drugih zaklonov prilomastili na plano. Tudi cilji so solidno razgibani in dostikrat lahko sami določimo sosledje, v katerem se jih bomo lotili. Če moramo nekoga fentati, moremo ubrati to ali ono pot do tarče ali uporabimo alternativen pristop. Primer je pijana babura v krčmi, ki jo lahko gremo fentat osebno čez balkon ali po stopnicah, lahko pa zastrupimo viski v pritličju in počakamo, da ji ga strežajka odnese. Ali pa barabo ustreliimo oziroma ji na glavo vržemo cerkveni zvon.

 

Ni prostora za polovičarje

Višja kot je težavnost, hitreje reagirajo sovragi, več jih je in manj je prostora za napake. Na najvišji umanjka celo upočasnjevanje pri načinu Showdown, ki ti drugače nemalokrat reši kožo, in vse skupaj je že prav naporno. Vseeno velja Desperados III igrati na ta način, sicer nimaš pravega občutka zadoščenja in je vse skupaj precej brezzveze ter rutinsko. Šele na pošteni zahtevnosti doumeš, kako picajzlasti so bili švabski načrtovalci, saj nekatere podvige skozi cikel save/load spelješ dobesedno na meter in sekundo, pa še tedaj ti ni čisto jasno, kako ti je ob vseh razpištoljenih banditih sploh uspelo. Dobra, umazana in zlobna igra, prav zares. 

Zvrst: realnočasovna strategija

Avtorji: Mimimi

Založnik: THQ Nordic

Sistemi: PC, PS4, Xbox One

Izid: izšlo 16. 6. 2020

Ocena: 8/10

 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.