Death Stranding - jaz hočem na gori živeti

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Death Stranding - jaz hočem na gori živeti

 

Kje vse smo že bili v navideznih odprtih svetovih, ki postajajo vse večji, popolnejši in prepričljivejši! V Grand Theft Autih smo se naužili živčnih modernih metropol, v Assassin’s Creedih smo prečkali starogrške in ancietnoegipčanske poljane, Horizon: Zero Dawn nas je popeljal v postapokaliptični raj za digitalne lovce, Subnautica pod morje, Mafije v kriminala polna mesta iz tridesetih let minulega stoletja, Stalkerji v prežarčeno Rusijo, Red Dead Redemptiona med kavbojce in Indijance ter No Man’s Sky v vsemirje. Človek bi si mislil, da ga igrotvorci ne morejo več presenetiti.

Hideo Kojima človeku: “Primi mi pivo.”
Kojima je tisti japonski oblikovalec iger in zgodb, ki svoje režiserske in pisateljske ambicije udejanja v polju videoiger, in če kdo, je prav on tisti, ki je sposoben s svojimi odbitimi domislicami pretresti celo najbolj izžete igričarje. Death Stranding, ki je bil donedavna PlayStationova ekskluziva in je zdaj končno prišel na PC, je resnično nekaj posebnega in drugačnega. Ni klavsko-tiholazna avantura, kot je Ghost of Tsushima, ni pravoverni erpege kakor Witcher, ne naslanja se na Lovecrafta in gotiko kot četrtina zadnje mesece izdanih iger, ne mara za povesti Cormaca McCarthyja in njegovo vizijo uničene Amerike, ki je rabila kot podlaga za The Last of Us … Death Stranding je Death Stranding, samosvoja reč tako v dobrem kot v slabem smislu. Kot nekdo, ki veliko igra, se kljub njegovemu občasno neravnemu terenu pridušam: več takšnih potrebujemo.

 

Osamelec pod svobodnim soncem

Omenil sem McCarthyja. Kakor v njegovi znameniti Cesti tudi v Death Strandingu čezlužna domovina hitrostrelcev in hitrojedcev doživi apokalipso ter razpad, in kakor tam se nekdo poda prek njenih brezkrajnih prerij ter goric. Ta nekdo je portir/poštar/prenašalec Sam Bridges, ki med napredovanjem proti zahodu tovori različno robo med žepi civilizacije in jih tako povezuje, vmes pa se ogiba BT-jem in roparjem ter premaguje naravne ovire. Ne za golo preživetje, temveč z zveličavnim ciljem obnove človeške civilizacije via USA, in z malo drugačnim mladoletnim spremljevalcem, kot je mulec v The Road. Gre namreč za človeški zarodek v prenosni maternici, ki zaznava nevarna bitja v bližini, BT-je. To so nevidna bitja iz onstranstva, ki se je približalo svetu živih in ga okvarilo, med drugim s strupenim dežjem, ki povzroča hitrejše odvijanje časa.

Človek Kojimi: “Daš še meni malo teh težkih drog, ki jih zlorabljaš?”

Ne bodi presenečen, če ti jih ni dal, kajti prišparal jih je za težkokategorno igralsko zasedbo Le-ta vključuje Normana Reedusa iz Živih mrtvecev, Madsa Mikkelsena, ki po izkrivljenosti ustnic edini potolče Sylvestra Stallona, Leo Seydoux, ki je bila takisto v bondijadi, režiserja Guillerma del Tora, Lindsay Wagner in Troya Bakerja. Zgodba, ki jo pripovedujejo zlasti filmske vmesne sekvence, pa tudi najdeni okruški v obliki zvočnih zapisov in sličnega, je približno enako nora, metaforična, zblojena, globoka, čudna in genialna kot idejna osnova. Vendar ima troje težav. (Kojimoljubci in kojimomrzci v bistvu že vedo, kaj bom rekel.) Ena je razvlečenost, kajti nekateri prizori se preprosto nikakor nočejo končati in pleteničijo do nezavesti, ja, natanko tako kot ta poved, v katero bi lahko, če bi bil Kojima, natlačil še kak fakt, ampak nisem, zato bom zdaj dejansko kaj povedal, druga je nerazumljivost na rovaš ducatov na dolgo ali sploh nepojasnjenih pojmov in dogodkov, in tretja je natlačenost ključnih ter resnično vznemirljivih reči proti začetku in koncu, pri čemer je sredina nekako prazna in nerazgibana. Ampak alo! V Death Stranding se nisi prišel zabavat, temveč delat, oštja marija!

 

Manj Hej brigade ...

Death Stranding ima kljub povsem zahodnemu videzu izrazito japonski rodovnik in je s tem morebiti ena najbolj slovenskih iger vseh časov. Slovenci si z Japonci delimo prezir do zabave ter čislanje kulta dela, in tole, kar je dostavil Kojima, je v marsičem poveličevanje vsakodnevnega garanja. Naš lik, Sam Bridges, je preprosto rečeno delavec, ki si vedno znova oprta na desetine kilogramov robe in jo čez drn in strn prenaša do naslednje postojanke. Kasneje v igri si odklene vozila, kot sta tovornjak in motocikel, ki pa so v planinah, ki so neprestano na sporedu, neuporabne. Ha, gorništvo, še ena slovenska razbibriga! Sam slejkoprej zabrede med vzpetine in vršace, kjer je bistvenega pomena, da z nagibanjem telesa in zategovanjem naramnic obdrži ravnotežje. Za vzpone med drugim uporablja zložljive lestve, za spuste pa na kline namotane vrvi. Več paketov kot dostavi, večji je izplen in boljše reči si lahko scimpra. A obenem je breme večje in hitreje zleti po tleh, ob čemer se tovor poškoduje in se mu zmanjša vrednost. Tako se vzpostavi jasna igralna zanka, ki se ponavlja skozi glavne in stranske misije.

Kakopak jo pestrijo sovražniki, med katere sodijo omenjeni nadnaravni BT-ji in človeški roparji, vendar je ubadanje z njimi manj ključno in napeto, kot bi si mislili. Lahko se jim tiholazno ognemo ali se splazimo skozi njihova oporišča, pri čemer igra od daleč spomni na Metal Gear Solide, ali z njimi obračunamo v mešanici namenoma ne prav elegantnega streljanja ter tepežkanja. BT-jem se po zaslugi fetusa dokaj enostavno ognemo ali jih odpravimo na pretežno identičen, ne ravno zapleten način, zaradi česar so čez nekaj časa bolj dolgovezni kot srhljivi kakor sprva. Roparji pa tudi niso kanalje, ki bi predstavljale nepremagljivo oviro, razen če se jih lotimo okrasti in pri tem prevrnemo kako ropotavo reč.

 
… in bolj Naša četica koraka

Dokajšnja podhranjenost boja in s tem za marsikoga zabave je namenska. Vsakdan Death Strandinga je počasno, precizno in, da, ponavljajoče se kolovratenje po ravnicah in goricah, s sto kilami na grbi, gor in dol, dol in gor, čez in čez, prek potokov in rek, kjer ti lahko brzice odnesejo robo, da jo loviš po plitvinah, med ostro skalovje in tavžentrože, vzdolž globokih sotesk, kjer se še planike tresejo za cvet, po idealni digitalni poti ali izbrani po lastnih željah, samo da pridemo do naslednje postojanke, kjer se raztovorimo in si odpočijemo v podzemnem bunkerju s tušem, sekretom, posteljo in enciklopedijo. To počnemo sami, le da smo v družbi zaznamkov in dobrot, ki jih v okviru asinhronega večigralstva po zgledu Dark Souls puščajo spletni ljudje. Zaznamki označujejo nevarna mesta, svarijo pred sovražniki in podobno, večji vpliv pa imajo stalni objekti, kot so lojtre in mostovi, ki lajšajo ali otežujejo prehod. Narediti je mogoče tudi futuristično ustreznico poštnega nabiralnika, kjer odložiš presežni tovor ali ga prevzameš od drugih. Tako imaš občutek skupnosti, čeprav ni multiplayerja s fizično prisotnimi soigralci, kar ustreza vtisu osamelosti pod brezkrajnim svodom.
Prav ta je tisti, ki uokviri Death Stranding. To je videoigra, ki se ne podreja tradicionalnemu hlastanju za nenehnim vznemirjenjem, temveč simulira delo v najbolj čistem pomenu besede. Tisto, kar počneš brez pravega užitka, da bi nekaj dosegel. Nekateri so v tem videli primerjanje komunizma in kapitalizma, mene pa je štimunga napeljala na razmišljanje o daljnjevzhodno-slovenskem kultu dela in pridnosti, ki si tod naposled postavi oltar. Saj Dark Souls je udarjen na slično vižo, ampak tale drugi DS (sta enaki začetnici popolno naključje?) gre v še večjo skrajnost. Ne greš ga igrat, ker to večno enaka vzpenjanje ter vandranje pač nista. Ne, v Death Stranding greš počet, v Death Stranding greš delat. Sam Bridges ni heroj, temveč delavec, ampak ravno delavci so tisti, ki v največji meri obdržijo civilizacijo, potem ko jo sijoči junaki rešijo in si mrknejo pahljat ego drugam. Oziroma, gledano drugače: Bridges je neopevani junak, ki z vztrajnostjo, odrekanjem in bolečinami (občutek truda je med tovorjenjem zaradi sopihanja, drže in podobnega izvrsten!) znova vzpostavi vezi med ljudmi. Kot vemo, pa ravno le-te terjajo obilico dela.

 

Arbeit macht frei

Ne, niti najmanj čudno ni, da Death Stranding bodisi sovražiš bodisi obožuješ. Nekaterim se bo vse skupaj zagnusilo že po petnajstih minutah, ko ne bodo nikomur razgonili črepinje, bodo pa si razkrehnili svojo, ko se bodo osmič zvrnili v alpsko globel, drugi ne bodo prenašali pompoznih vmesnih prizorov, tretji kratko in malo ne bodo videli smisla v kolovratenju čez dih jemajočo, a dostikrat nemalo islandskoidno in pusto pokrajino brez življa ter raznoterega rastja. Primerjava, ki mi šviga po glavi, je avtomobilska zen-vztrajnica Snowrunner, in ne morem se znebiti misli na to, da je ves projekt nastal predvsem zato, ker za njim stoji tak slavnež.

Založniki komurkoli, ki ni Kojima: “Ni šans, da ti kdo to financira.”

Založniki Kojimi: “Ooo Hideo! Staaari, hud projekt! HUD!”  

Tako to gre.
PC-verzija je super tudi v tem pogledu, ne le zaradi podpore 4K- in ultrawideu ter možnosti izbire še višje težavnosti, saj lahko v okviru dveurnega preizkusa na Steamu s precejšnjo gotovostjo ugotoviš, ali ti bo zadeva sedla ali ne. Mislim pa, da moraš za uživanje v Strandingu enostavno potrebovati virtualno krajino, v katero se dnevno meditativno zatopiš, v napol sanjskem razpoloženju prenašaš njene posebnosti in traparije ter podzavesti pustiš potovati. Hm, mar ne zveni natanko tako kakor delo?

 

ZVRST: delno akcijska pustolovščina
AVTORJI: Kojima Productions
ZALOŽNIK: 505 Games, Sony
SISTEMI: PC, PS4
IZID: IZŠLO 14.7.2020 (PC), 8.11.2019 (PS4)

OCENA: 8/10




Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.