Crash Bandicoot 4: It’s About Time – Jazbečeva žlahta ne pozna milosti

Zdravstvuj, spletna srenja! Sem Sergej Hvala, njega dni takole podpisan v Mojem mikru, nato kot Sneta sekira v ranem Jokerju in kot Sneti v zrelem Šaljivcu, zdaj pa spet kot čisto vsakdanji S. H., ki se bo razgovoril o ...

 

Crash Bandicoot 4: It’s About Time – Jazbečeva žlahta ne pozna milosti

 

Pravijo, da knjige ne gre soditi po platnicah, ampak glede na priljubljenost špilov bi se utegnila sčasoma v rek preleviti sorodna ugotovitev, da videoigre ne gre soditi po podobi. Ni namreč malo izdelkov s tega področja, katerih zunanjost je varljiva kakor najznamenitejši vrečar, kenguru. Avstralska animalija je videti cortkana in nenevarna, toda njen rep useka kakor korobač in v ihtavosti zna človeka do smrti poteptati.

Podobnih bolečin utegne biti deležen nepoznavalec, ki nabavi Crasha Bandicoota 4, misleč, da gre za luštkano, benigno skakalno arkadico za neobvezno večerno zabavo. Ha! Hahaha! O ne ne. Ne. Tsk. Jok. (Včasih dobesedno to.) Kengurujeva vrečarska žlahta, ki spomni na rovko, ampak se ji prav reče bilbi oziroma dolgouhi jazbec vrečar, se kiti z grafiko iz sobotnih risank ter govorečimi maskotami, ki namigujejo na prijaznost ter dobrotljivost. Toda za razliko od našega šolmoštrskega kosmatinca iz slovenskih gozdov, ki obrajta učeno lekcijo in kleno besedo, se beštija brez milosti spravi nad igralca in mu začne  brati levite že ob prvih korakih.

Prisotnost govorečih maskot ni naključje, kajti le-te so bile najbolj priljubljene v drugi polovici osemdesetih in prvi polovici devetdesetih. Tedaj pa so bile igre in z njimi ploščadne arkade najbolj sadistične. Razlog za navito težavnost je bil preprost: grafika drugačna kot risankasta tedaj ni mogla biti, igre za domače konzole in računalnike pa so hote ali nehote posnemale avtomate, kjer so bili špili zajebani, ker so si hoteli lastniki igralnic čim prej povrniti vložek. Crash 4 ima velik fetiš na devetdeseta in se obnaša, kot da se Crash 2 in 3 z nekoliko nižjo težavnostjo sploh nista primerila, razen kar se pripovedi tiče. Vse je kot takrat, ko smo pod katodne televizorje polagali sivoplastični PlayStation 1. No, vse razen morebiti vzdržljivosti in potrpežljivosti igralcev, zanesljivo pa žanrske konkurence, ki je zlasti v Nintendovi režiji storila opazne korake naprej.


N. Ačba za uspeh?

Crash Bandicoot je dolga serija in obsega tako ploščadarice kot dirkačine in še kaj. Vendar so njeni ljubitelji precej zedinjenega mnenja, da se je v bistvu zaključila leta 1998 s trojko, podnaslovljeno Warped. Po tistem so razvoj od izvirnih avtorjev Naughty Dog (ki so se kmalu lotili izdelave prelomnega Uncharteda) prevzeli drugi avtorji in stara magija je izpuhtela. Nič čudnega potemtakem, da štirica tako igralno kot zgodbeno nadaljuje trojko. Takrat je Crash posadko dežurnih zlobnežev strpal v onkrajdimenzijski zapor, kjer po sartrovsko nažirajo drug drugemu. N. Tropy, N. Brio, Neo Cortex in banda v nakani seveda uspejo ter skujejo nefariozen načrt, kako bodo z mešanjem časa ino prostora zavdali svojemu večnemu sovražniku Bandicootu. Ta kot pravenjski surfer djud nič hudega sluteč poležava na plaži, dokler ni primoran sneti sončnih očal in se pognati v akcijo. Tisto, ki je takšna kot včasih, pa spet ne docela.

No, zgodba ni bila močna plat nobenega Crasha in tudi s štirico je tako. Pripoved je le oder, na katerega uletavajo smešni živalskoidni, človekoidni in stvoroidni strici, razdrejo par žaltavih, se zložijo po tleh, kot se za chaplinovski varieté spodobi, in že je čas za naslednjo stopnjo. Ampak tako je s ploščadnimi arkadami na splošno, dočim filmske vmesne sekvence v Crashu 4 tvorijo simpatično ter odbito risanko. Le včasih ti pri kakšni od mnogih besednih iger od namenske kislosti potegne gate v rit, da trpko zazevaš v zaslon in si zaželiš, da bi bil drugje. Denimo med prijaznimi gobicami in hodečimi kostanji, ki te že ne bi tako okrutno kaznovali.

 

Bolje wumpa od Trumpa

To seveda ni edina prilika, ko te bo v Crashu 4 preplavila želja po spremembi počitniške rezervacije na rovaš varljivega prospekta. Igralni prijemi in cilji bodo takoj znani vsakemu ljubitelju serije, nič kaj dosti pa se ne bodo lovili niti prišleci. Cilj je s Crashem ali njegovo sestro Coco, ki se igra identično, priti do konca danega nivoja v okviru tematskega sveta. Teh je deset in segajo od močvirij in snežnih planjav do prazgodovine. Dasi scenarij načeloma upravičuje razpon, je nabirka tematsko neenotna in vizualno se kar na nekaj mestih zdi, da sploh ne gre za isto igro. Prav tako me osebno čudi pogosta bledikava spranost, presvetljenost in domala zadušenost grafike, kakor bi špil dajala čišča in bi se sramoval ostre prešernosti kakšnega Ratcheta in Clanka.

Crash 4 je ploščada nazarensko stare šole in skorajda izključno poudarja natančno skakanje brez izdatnejšega naslanjanja na alternativne prijeme. O, saj mestoma se z motornim čolnom zapodimo po vodi in se na mladiču severnega medveda (ne sprašuj) zadričamo raz goro. Vendar tovrstnih trenutkov ni prav dosti glede na celoto, prav tako ne glede na fantastično razgibano N.Sane Trilogy, ki je predpredlani v enem paketu prinesla preštrihane inačice vseh treh ključnih Crashev, se pravi enice, dvojke in trojke.

Naughty Dog so že tedaj pokazali visok nivo obvladancije in v svoje špile zapekli zvrhano bero domišljijskih alternativnih pristopov. Crash 4 avtorjev Toys for Bob (Skylanders, Spyro) je opazno bolj osredotočen na golo skakanje od strani, od zadaj in pravzaprav redko po crashevsko od spredaj po ozko odmerjenih nivojih, ki se le poredkoma razcepijo. Stezosled ozkih brvi, razpadajočih palisad, tirov za dričanje, ledenih plošč, močvirskih lokvanjev, padajočih skal in podobnih ovir je kompetenten, a nekako standarden in precej že viden. Za razgibanost se igra poleg na dvojni odriv opira predvsem na zvito razporejene zaboje, iz katerih se usipljejo znani wumpa sadeži in pri katerih je treba za maksimalen izkupiček ugotoviti pravilen vrstni red razsutja, da junaka ne eksplodirajo ali zažgejo. In na maske, ki so enako važen del igre kakor naše nove realnosti.

 

Pozor: maska ne ščiti pred povprečnostjo

Štiri kvantne maske s posebnimi učinki pridobi Crash v teku igre in segajo od precej navadnih do malce bolj domišljijskih, ki so novost v seriji, ne pa tudi širše. Fazna maska Lali-Loli ob pritisku na gumb vključi ali izključi del okoliških objektov, Akano omogoča divje sukanje, ki razbije in razmeče vse okrog sebe, Kupuna-Wa upočasni dogajanje in Ika-Ika zasuka gravitacijo. Vse so časovno omejene, se pravi, da njihov učinek traja le nekaj sekund, in so na razpolago natanko v tistih mejah, ki so jih razvijalci predvideli. Med točkama A in B recimo s tapkanjem gumba na joypadu po VVVVVV-jevsko pošiljaš Crasha med polji, kjer se zamenja gravitacija, in če si odskok narobe ocenil, te scvre. Maske ne dajejo nobene kreativnost ali svobode, nad čimer po igranju Super Mario 3D Worlda in Odysseyja, kjer ima brkati vodovodar pri levitvah dosti bolj proste roke, nisem bil pretirano navdušen. Tudi pri precej rutinskih in na kratko odpravljivih šefih so uporabljene nič kaj navdihnjeno.

Jasno, It’s About Time je PlayStationova (in po novem Xboxova) igra, vendar je treba vsaj nekoliko pogledati na širšo žanrsko sliko, s katero se Toys for Bob niso pretirano ubadali. Zadovoljni so bili z nizanjem bolj ali manj zafrknjenih in pretežko klasičnih skakalnih situacij, kjer Crash dostikrat z zadnjim milimetrom kosmatega podplata doseže rob naslednje platforme ali v zraku viseče šatulje s sadeži. Kljub tematski kakofoniji okolice se situacije v tej nekako dvanajsturni odpravi začnejo čez čas kar opazno ponavljati, nekoliko manj potrpežljivi pa bodo imeli tedaj že poln kufer morilskih kombinacij zabojev, kjer te v hlastanju po sadežih milimetrska napaka stane življenja, in privzeto nepreciznega skakanja, pri katerem kljub jasnemu pokazatelju pristanka nisi nikdar povsem ziher, kje boš končal.

Za osnovni skozihod ni pretirane težave, saj imaš na razpolago neskončno življenj in pač ponavljaš dele od zadnjega checkpointa, dokler imaš še kaj krvi v dlaneh. Nadzorne točke znajo biti namreč postavljene žleht in dosti je ponavljanja rutine, da prideš do zafrknjenih delov. Nabirka večine ali celo vseh sadežev ter končanje stopnje z manj kot prgiščem smrti pa zna celo normalno dušo spraviti na rob obupa. Kaj šele v retronačinu, kjer imaš omejeno število življenj. Inherentna nepreciznost je zaščitni znak Crashev, ampak ko ti pred solznimi očmi valovijo režeči se ksihti BDSM-izdelovalcev, mestoma težko najdeš razumevanje za igro. Pa četudi v zameno odkleneš kup posrečenih kožic za klapo.

N. Ergičen, vendar N. Olik

Nikakor ne trdim, da Crash 4 ni radodaren z vsebino, kajti Toys for Bob so se po tej plati izdatno potrudili. Dodatne zadolžitve in nivoji kar skačejo na plano, od flashback nivojev, ki so res pravi neusmiljeno smrtonosni poligoni, prek stopenj, ki jih opraviš z drugimi liki, na primer gajstno piratko s kavljem (ta ni nihče drug kot Tawna, alternativni igralni lik iz prvenca!) ter krokodilom s sesalnim aparatom, do preurejenih osnovnih prizorišč ter lokalnega sodelovalnega večigralstva s podajanjem joypada ter tekmovalnega, v katerem se do štirje pomerijo v pobiranju ali dirkanju. Po tej plati velja Crasha 4 nedvomno kovati v zvezde in v isti sapi zatrditi, da je kljub vsemu spodobna 3D-platformijada, zlasti v vrtičkih igralne postaje in šatulje iks, kjer ta baža iger ni ravno vrhunsko zastopana. Če drugega ne, ob ogledu uživajo mlajši, ki jim prekopicevajoče se risankaste beštijice takoj privlečejo pogled. Nostalgiki, ki jih žeja po grobem ravnanju iz zgodnje dobe iger, se bodo pa itak počutili kot doma.

A po drugi strani se spomnim komaj kakšnega prizora, situacije ali zaporedja, ob katerem sem ostrmel ali občutil nekaj globljega od tipičnega zadovoljstva pri osvojitvi trofeje. Špilu kratko malo primanjkuje sodobnega navdiha, raznolikosti in elegance, značilnih za najboljše predstavnice zvrsti … ter, ironično, za izvirno trilogijo, ki ima v mojih očeh prednost. Samurajski vodovodar pa si je pred vrečarskimi vragolijami nabral tolikšno prednost, da ga ne ujame noben kengurujski skok. 

ZVRST: ploščadna arkada
AVTORJI: Toys for Bob
ZALOŽNIK: Activision
SISTEMI: PS4, Xbox One
IZID: IZŠLO 2.10.2020

OCENA: 7/10

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.