Command & Conquer Remastered - gube preč

Jurij Kristan je vzdevek strojnega algoritma, nastalega na Inštitutu Jožef Stefan pod imenom Aggressor, ki je svojčas pisal tudi za revijo Joker. Trenutno skuša pobrati službe poštenim delavcem v fabrikah in novinarjem, a je vmes našel tudi čas za ...


COMMAND & CONQUER REMASTERED 

 

*Blip, blip, PIIISK!*

 
»Zaznavam grafični vmesnik in ločljivost ... VGA, 320×240 ...

Prosim, vnesite zvočno kartico in nastavite IRQ ter DMA ...«

...

»... ma smo se heecali; evo ti tule 4K resolucijo in HD zvok, zdaj se pa dobro založi s futrom ter kavo, ker bo noč dolga!«

 

»Aja, pa dobrodošel nazaj, poveljnik!«

 

Pobeg med piksle

V letu 2020, ko skuša vsak frišni mesec pritovoriti novo krizo in se avgusta lahko nadejamo prihoda Godzile, jo še posebej godi pred trpkimi novicami malo podurhati v nostalgično preteklost. V čase, ko smo brez sramu nosili bele nogavice in trenirko in ti lokalna šolska tolpa ni mogla pajsniti telefona, ker si imel samo onega doma, na štriku. Običajni ljudje gredo v ta namen buljit družinske albume in kršit karanteno na vegasto družinsko zidanico, igričarji pa se s culo na rami odpravimo v svetove, ki so premogli barvno paleto šolske škatlice s temperami.

V zadnjem času so založniki zavohali tovrstne želje, zato dobivamo lepo bero pomlajenih različic vseh sort. Toda te praviloma niso prav poceni in kot kaže klavrni primer Warcrafta 3: Reforged, še zdaleč niso vselej posrečene, tudi če se jih loti ugleden studio. Pumpanje botoksa v Command & Conquer in Red Alert smo zato mnogi spremljali z zadržanim dihom, saj gre za naslova, ki sta za PC špilavce definirala sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja. Injekcije in silikonske vsadke so si tokrat podajali v hiši Petroglyph, ki je v bistvu neposredna naslednica legendarnega studia Westwood, ki se je podpisal pod originala. Prav Westwoodov logo se nam pred očmi zariše najprej, ko poženemo prenovljena C&C ali RA. V Electronic Artsu so imeli do njega vsaj toliko spoštovanja ... če so ga že nekoč odpeljali v Katinski gozd.

 

Na juriš!

Malo po vojni so se Westwoodovi špili sicer začenjali z značilnim rdečim znakcem založnika Virgin. Med njimi tudi strateški naslov Dune 2, ki je bil množično grobišče domačih nalog in hišnih opravil, kar je bila značilnost začimbe, ki je Frank Herbert ni predvidel. Dune 2 je bil tako preklemano privlačen, ker je igranje strategij iztrgal iz obroča šestkotniških poteznic in ga s poenostavitvijo približal sleherniku. Nič več ni bilo poveljevanje oklepnikom domena piflarjev, ki s(m)o metodično drgnili Panzer Generala – zdaj je lahko vsakdo poslušal grmenje kanonov in smrtne krike soldatov, če je le znal potiskati ožičenega glodalca po mizi. In kakor je Wolfenstein 3D začrtal značilnosti prvoosebnih streljank, Doom pa jih je nato populariziral, tako je leta 1995 prvi Command & Conquer izpilil recept Duna 2 in odločno utrl pot žanru realnočasovnih strategij (real-time strategy ali RTS).

Treba je poudariti, da ta začetni uspeh ni bil toliko posledica prefinjenega igranja kot pa norega vzdušja. Starcraft, ešport in matematično balansiranje enot so bili oddaljena še leta. Mulci in mulke smo takrat enostavno uživali, da smo lahko ukazovali strojem, ki smo jih videli v novicah s CNNa in akcijskih filmih. Posledično se zdi igralna premisa C&Cja danes nekam komična: s futurističnimi kombajni smo pobirali tujsko rudo tiberij in jo pretapljali v tankce, pešake ter zrakoplove, ki so jih iz sebe bruhale tovarne v naši utrjeni postojanki. Nato smo ta oklepni valjar poslali proti sovragu, zdemolirat njegovo bazo, ki so jo obkrožali topovski stolpiči in podobna šara. Ne – način se res ni trudil posnemati resničnosti in je bil docela stiliziran za čim enostavnejše razumevanje, vzdušje pa je slonelo na pikslastih eksplozijah ter holivudsko odpuljenih pripovedih. V Command & Conquerju se je globalno zavezništvo GDI steplo s teroristično Bratovščino Nod, ki ji je načeloval tajinstveni vodja Kane in med drugim metal bombice tudi po Sloveniji. 




Se pravi: Nod in Kane sta bila Al Kajda in bin Laden, preden je bilo to kul. Red Alert pa se je celo pričel tako, da je šel stric Einstein s časovnim strojem v preteklost in fental Hitlerja. Ja. Nam je ta mešanica pogrošnega B-filma in strategije dogajala na polno. Noči so šle neznanokam v neskončnem pošiljanju pikslastega vojaštva v mesoreznico in zretju štorij skozi igrane filmske sekvence, tako značilne za devetdeseta. Vse ob spremljavi industrijsko-koračniških melodij Franka Klepackega, ki je ravno s soundtrackom za C&C in Red Alert postal eden bolj poznanih piscev muzike za PC igre. Legenda pravi, da se veteranom še danes ob spominih oči zasvetijo v odtenkih, s katerimi se prižiga Nodov laserski stolpič, hihi.

 

Gube preč!

Z veseljem ugotavljam, da so se v Petroglyphu vsega opisanega dobro zavedali, zato dobiš s pričujočo pakungo natanko tisto, kar je oglaševano v naslovu: *tehnično prilagoditev* C&Cja in Red Alerta za moderne okenske računalnike in ne morda predelave, ki bi reči v jedru bistveno spreminjala. Najopaznejši je posodobljeni izgled: ločljivosti gredo do 4K, sličice in njihovo gibanje pa so vestno ozaljšani v maniri, da izboljšajo sporočilnost, a se še vedno držijo izročila - vkup s številom sklec zdolgočasenih vojakov! Sedaj je na primer precej jasneje vidno, da so tanki Bratovščine povzeti po sovjetskih konzervah, GDIjevi pa po abramsih. Izvedba je tako tekoča, da lahko med novim in pa klasičnim videzom hipno preklapljaš s preslednico. Obenem je mogoče spreminjati tudi oddaljenost kamere in jo odmakniti na tisto pri SVGA načinu verzije C&C Gold. Nekaj slabši je uspeh pri animacijah ter igranih sekvencah. Medtem ko so se v Petroglyphu lahko za pomladitev pikslastih sodatov zanašali na originalne sličice, pa je izvirne surove filmčke vzela zgodovina, zato so morali obstoječe prenoviti s pomočjo strojnih algoritmov. Ti so izpljunili deloma še kar spodobno sliko, ki je mestoma sicer precej zamazana, ampak to gre navsezadnje dobro vkup z nostalgičnim spominom, kajne? Zdaj že kar malce postarani roker Klepacki je za nameček posodobil glasbeno plat. Dvajset komadov je posnel kar na novo in za dobro mero dodal še nekaj neizdanih, a nič bati – v igralniku so tudi vsi izvirniki in tamkaj je mogoče do potankosti nastaviti repertoar ter v nedogled rolati Act on Instinct ali Hell March, če to pač želiš.



Kljub doslednemu povzemanju originalov so si renovatorji vseeno vzeli nekaj malega svobode, in sicer pri vmesniku. Tisti desni okvir s spiskom opreme ima to pot podobo modernejših v treh stolpcih. Predvsem pa je mogoče enote graditi verižno v zaporedjih, namesto da bi ikonice klikal za vsakega pešaka posebej. Brez heca – v izvirnem C&Cju smo to dejansko počeli in spomine o tem kasneje potlačili globoko v podzavest, tja ob napeve Giannija Rijavca. Vsekakor svetujem, da se pomudiš ob novih nastavitvah vmesnika in tipkovnih bližnjic, kjer je mogoče prilagoditi denimo prikaz življenjskih točk. Druge novitete se dotikajo strukture misij. Tiste iz vseh treh dodatkov – The Covert Operations za C&C in pa Counterstrike ter The Aftermath za RA – je mogoče igrati izbirno, medtem ko je potrebno osrednje kampanje oddelati postopno in spisek odklepati, podobno kot knjižnico filmčkov. Pohvalno je, da C&C vsebuje tudi zadatke iz konzolne verzije, vkup s samosvojimi filmskimi sekvencami, ki jih na PCju še nismo videli! In preden vprašaš: ja, skrivne misije z mravljami so prav tako poleg. ;)




Možganski prdci

Sodobnejšega naslova ni brez nalinijske komponente in različica Remastered tudi tu doda nekaj priboljškov. Command & Conquer prejme način skirmish (ki ga izvirnik ni imel!), s tradicionalno omejitvijo do štirih igralcev, ki nas je v C&C multiplayerju živcirala že pred četrt stoletja. V obe igri pa so namontirali še avtomatsko organiziranje bojev ena na ena, povezano z nalinijsko lestvico tanajuspešnejših. Toda ravno skirmish in večigralstvo pokažeta bistvene luknje, najprej v samih izvirnih igrah, nemara pa še bolj v pristopu čim manjšega početja sprememb pri pomlajevanju. RTSji sredi devetdesetih so pač imeli kratkomalo obupno obnašanje vojaščine. To pomeni, da so se ga soldatje tako nadelali, da tanki niso znali naravnost po cesti in zbirka Remastered to lobotomizirano umetno pamet povzame malone do zadnje neumnosti. Ko se odloči tvoja havbica sovraga napasti tako, da ga skuša s cevjo kresniti po čebru, namesto da bi streljala od daleč, je prvič smešno, petnajstič pa res ne več. V kampanji te reči pač toleriraš, če si jih vajen od prej, toda v večigralstvu so skrajno frustrirajoče. Obenem je skirmish v obeh igrah domala neuporaben, ker te vse prevečkrat nasprotnik po desetih minutah pozabi napadati!

 

Čeprav v Petroglyphu krpajo hrošče zbirke Remastered, pa so zaenkrat mnenja, da se gibanja enot in umetne pameti ne bodo dotikali, ker da bi to »lahko skazilo vzdušje«. Iskreno povedano bi spreminjanje teh elementov verjetno zahtevalo kar dosti dela. Nekaj upanja nam vliva dejstvo, da je izvorna koda obeh iger na voljo, Kolekcija pa ima vgrajen ličen vmesnik za izbiro modifikacij! Ponudbo novitet zaokroža še orodje za izgradnjo kart, ki omogoča izdelavo lastnih misij, pri čemer ne dvomim, da bomo najprej dobili dvajset inačic Dote. Če temu navkljub še vedno godrnjaje zahtevaš delujoč multiplayer, pa naj te usmerim proti projektu OpenRA (www.openra.net). Gre za totalno konverzijo, namenjeno ravno modernizaciji večigralskega vidika klasičnih naslovov serije C&C. Za igranje kampanj je kvečjemu poluporabna, toda obnašanje tankcev in uravnoteženost frakcij je v OpenRA na bistveno višji ravni. Navsezadnje si le priznajmo, da je bil arzenal v C&C in RA precej uboren, celo skupaj z dodatki.

Rožnata očala

Uboren, tako je. Če preštejemo mašinerijo, je uporabnih strojev v Red Alertu sicer načeloma kak ducat na frakcijo, toda v končni fazi je ponavadi zmagal tisti, ki je nagrmadil več tankov in jih uspel pripeljati do nasprotnikove baze, ne da bi se mu jih večina zataknila ob prvo drevo. Ne Command & Conquer ne Red Alert nista več naslova, ki bi ju brez resnih modifikacij pognal za igro v več ali resen skirmish. Prečili smo pač nič manj kot petindvajset let (AU, križ!) in žanr je napredoval. Težkokategorniki, kot so Company of Heroes, Supreme Commander, Starcraft 2 in – če omenim C&Cju najbolj sorodnega – Act of Aggression, so pač na čisto drugi ravni. Command & Conquer: Remastered Collection je tako namenjen prvinsko tistim, ki smo ob igranju izvirnikov preživeli mlajše dni, saj bo nostalgično podoživljanje časov, ko je bil Kane še razmeroma normalen negativec in ne polbožanstvo, brez dvoma polepšalo dan.

V tem oziru gre za zelo kompetentno napravljen izdelek, vreden dveh desetakov. Za nameček pa lahko z njim svoj naraščaj učiš polpretekle zgodovine, da bo namesto za partizane ali domobrance navijal za GDI ali Nod. Bolje to, kot pa da najde Fortnite.




Zvrst: realnočasovna strategija

Avtorji: Westwood/Petroglyph

Založnik: Electronic Arts

Sistemi: Windows PC

Izid: izšlo 5. 6. 2020

Cena: 20 evrov

 

 

Komentiraj

Jazbec vse komentarje pred objavo lastnošapno pregleda.